Mnogi še danes zatrjujejo, da je vas zapuščena, toda že prva podrobnejša poizvedovanja med pripravami na obisk so pokazala nasprotno. V Abitante se počasi, a vztrajno vrača življenje.

Celotna vas je od leta 1987 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena in že ob prvem pogledu na njena kamnita pročelja nas prevzame občutek, da  smo se res znašli  pred izjemno zgodovinsko znamenitostjo.  Prav tam, na začetku vasi, nas pričaka zanimiv, razkošno obnovljen vodnjak, ki vaščanom zaenkrat predstavlja edini vir vode. Nedaleč stran, na drugi strani ceste, se bohoti mogočen hrast. Velja za najstarejšega v Istri, saj mu pripisujejo častitljivih štiristo let.

Med sprehodom po Abitantih nas najprej zajame presenetljiv  mir, ki upočasni korak, kot bi nam slikovita vasica šepetala, naj si vzamemo čas in prisluhnemo njeni zgodbi. Pripovedujejo jo napol porušene kamnite hiše, nekdaj polne življenja, ki danes skrite za grmovjem in zaraščene z bršljanom čakajo na nove gospodarje.  Že nekaj korakov stran se preteklost preplete s sedanjostjo. Znajdemo se pred domačijami, ki so že dočakale svoje nekdanje prebivalce in s prenovljeno podobo sporočajo, da tod živijo skrbni ljudje, ki vasi počasi vračajo nekdanji čar.

Med njimi je tudi gospod Gracijan Perič, ki nas v delovni halji prijazno sprejme na dvorišču njegove rojstne hiše, v kateri je nedavno uredil pristno istrsko kantino. Polne roke dela ima. Z velikim navdušenjem in predanostjo opiše svoja prizadevanja za oživitev Abitantov.  Zaupa nam tudi svojo življenjsko  zgodbo, kakršnih je v teh krajih veliko. Zgodbo o ljudeh, ki so bili prisiljeni zapustiti domačo vas in oditi  "s trebuhom za kruhom", v notranjost, na Obalo, proti Trstu in celo vse tja do daljne Avstralije.   

V najboljših časih je v vasi živelo 150 ljudi. Kasneje jo je izčrpala druga svetovna vojna, zadnje vaščane pa je pregnala razmejitev  v času Svobodnega tržaškega ozemlja. Z njo so ostali odrezani od tržišč za prodajo sena, drv in pridelkov. Grenak priokus hitro popravi, ko s ponosom pove, da je v vasi danes uradno prijavljenih že sedem ljudi, pokaže na mladi par na sosednjem dvorišču in odločno napove, da bo v prihodnje v Abitantih še več "abitantov". Z njimi bo kraj spet upravičeno nosil ime, ki so mu ga pred stoletji dali Benečani. 

Gracijan je bil med prvimi, ki so pred dobrim desetletjem in pol pričeli z obnovo vasi, a žal še danes čakajo na osnovno infrastrukturo, kot so vodovod, kanalizacija in cesta. Z nasmehom pove, da se lahko pohvalijo  s kar štirinajstimi "šternami", ki pa so (razen vodnjaka na začetku vasi) vse izsušene. Ob vprašanju, kako to, da nimajo cerkve, se pošali, da so vaščani vedno veliko delali in je pač niso imeli časa zgraditi, pa so raje postavili samo kapelico.

Očitno se je marljivost v Abitantih ohranila do danes, saj so tisti, ki so se v vas vrnili, v zadnjih letih veliko postorili in obnovili. Poleg hiš so poskrbeli tudi za okolico, okrog vasi so uredili vinograde, oljčnike in sadovnjake, očiščene stare poti privabljajo pohodnike, bujni gozdovi pa nabiralce gob.

Po pokušini domačega refoška, ki ga poleg malvazije in medu prideluje gospod Perič, smo sledili njegovemu nasvetu in se napotili proti Belvedurju, kjer so nas v istoimenski restavraciji Aleksandra Triparja postregli z okusnimi fuži s tartufi. Poskusili smo tudi liker iz malvazije, ki se ga baje dobi samo pri tamkajšnji gospodinji, poleg vseh ostalih dobrot, kot so med ali sir s tartufi, figova marmelada, domača kapljica in podobno.

V Abitante se bomo zagotovo še vrnili, do takrat pa jim iskreno želimo, da se jim čim prej uresničijo želje po vodovodu, kanalizaciji in novi, asfaltirani cesti, predvsem pa, da jim ne zmanjka vztrajnosti.

Več o Abitantih in tem, kako je nastajal ta prispevek, pa na blogu naših avanturistov.