Oktobra 1998 so v Beogradu ustanovili gibanje Otpor! V Srbiji je vladal dualizem Dobrega in Zla. Slednjega je poosebljala Miloševićeva socialistična stranka s svojimi zavezniki, radikalci in nacionalisti. Tisti, ki se z režimom niso strinjali, so se do takrat bodisi izseljevali bodisi uklanjali ‘mainstreamu’. Upornikov ni bilo veliko. V medijih najmanj. Odpor je združil mlade intelektualce in študente, ki so se odločili režim spraviti na kolena z nenasilnim, inteligentnim delovanjem.

»Gotov je«, slogan, ki so ga za svojega vzeli Mariborčani, se je razširil po državi. Na volitvah leta 2000 je imelo gibanje prek 50,000 aktivistov, ki so odnesli Miloševića in njegov primitivni avtokratski režim. Podobno kot slovenski Odbor za varstvo človekovih pravic v primeru JBTZ konec osemdesetih je tudi Otpor! združeval en sam cilj, ki se je z aretacijo Miloševića in njegovo izročitvijo Mednarodnemu kazenskemu sodišču v Haagu izčrpal. Če našo zgodovino nekoliko poenostavimo in postavimo tezo, da brez t. i. Bavčarjevega Odbora in predhodnih tez v 57. številki Nove revije ne bi tako gladko prišlo do demokratizacije, Demosa in prvih svobodnih volitev, potem je lažje razumeti tudi zgodbo iz Srbije. Ko je Otpor! izpolnil svoj osnovni cilj, tj. zrušitev Miloševićevega režima, so se njegovi ključni akterji porazgubili v množici novih strank. Od prvotne ideje, ko so jo poslednji zanesenjaki poskušali preoblikovati v politično stranko, je na parlamentarnih volitvah leta 2003 ostalo neverjetnih 1,63 odstotkov. Vas to na kaj spominja? Tudi Otpor! se je po volilni katastrofi kmalu zlil s Tadićevo Demokratsko stranko Srbije. Torej je prenehal obstajati, kar je nov empirični dokaz, da se velike in plemenite ideje, ki sooblikujejo zgodovino, izčrpajo v obdobju normalizacije in miru. Tudi Winston Churchill je izgubil povojne volitve.

Stopiti iz sence

Paradigma demokratičnega Zahoda potrjuje paradoks vojne in miru. Vsak od njiju prinaša politične žrtve. Zgolj revolucionarna diktatura omogoča zmagovalcem, da ohranjajo oblast tudi v miru, ko nastopi »dan potem« in ko se izredne razmere zaključijo v demokratičnem procesu prenosa oblasti. Daljši uvod sem si dovolil, da izpostavim nesmiselnost primerjave slovenskega dogajanja v zadnjem mesecu s srbsko civilnodružbeno revolucijo pred dobrim desetletjem. Gre za dve različni ozadji, ki imata nekaj sorodnosti le v posameznih mikrozgodbah. Deplasirano je primerjati Kanglerja z Miloševićem. Slovenski »uporniki«, ki imajo svoje legitimne razloge za proteste, s katerimi se država sooča zadnji mesec, se od gibanja Otpor! ne glede na različna ozadja lahko tudi česa naučijo. Celo koristno bi bilo. Prvi korak je brez dvoma ta, da iz brezoblične množice protestnikov na slovenskih ulicah in trgih zrastejo zaenkrat še sramežljivi obrazi. Za proces demokratičnega oblikovanja slovenske prihodnosti je to enako pomembno kot protesti sami. Kajti brez tega, da anonimni protestniki stopijo iz sence in nagovorijo širšo javnost ter seveda oblast, proti kateri so se tudi uprli, je na (granitni) kocki ne samo legitimnost celotnega dogajanja, pač pa tudi celoten namen demonstracij. Artikulirana množica le prek svojih predstavnikov, nekakšnega Odbora, če hočete, nekaj zahteva ali predlaga. Sicer je njen boj obsojen na klavrn konec.

Zahteve so vedno konkretne

Slovensko gibanje za spremembe – če bo v svoje vrste pritegnilo čim širši spekter civilne družbe, intelektualcev, strokovnjakov in predsem novo generacijo posameznikov, ki jih doslej politika ni kontaminirala, če lahko parafraziram Petra Sloterdijka – se mora torej manifestirati kot nekakšen simpatičen déjà vu nekdanjega Odbora za varstvo človekovih pravic. Če to uspe, smo naredili enega največjih kvalitativnih preskokov zadnjih dveh desetletij. Za večjo prodornost lahko služi dekalog, deset zapovedi aktivnega državljanstva, ki ga je sprejel srbski Otpor!. Ključno je delovanje v čim večjem številu, s čim širšo državljansko podporo. Temu sledi komunikacijska strategija, ki vključuje medije kot aktivne udeležence. Na drugi strani morajo tudi udeleženci javnih zborovanj prevzeti odgovornost za svojo aktivnejšo vlogo in se vključiti v vsebinski proces oblikovanja zahtev, ki jih omejujejo le zakonski in ustavni okvirji (utopično je denimo pričakovati ukinitev kapitalizma ali parlamentarne demokracije). Nenasilni in civilizirani protesti so prav tako ena izmed velikih odgovornosti gibanja, ki zahteva spremembe. Doslej so se že dvakrat med protestniki pojavili huligani in provokatorji. Dokler policija in pravosodje ne bosta razčistila dvomov okoli morebitnih ozadij teh ekscesov, bo javnost ostala zbegana in posledično plen profesionalnih manipulatorjev. Zadnji dve načeli, ki so jih srbski aktivisti posebej skrbno razdelali, sta najpomembnejši. Do sprememb lahko pride zgolj in samo z volitvami. Nobena druga ali tretja pot ni mogoča. V demokratični družbi se izbere (tj. izvoli) oblast v volilnih skrinjicah. Granitne kocke odpadejo. Naslednji korak, ki sledi volitvam, je sintagma, ki jo slišimo v zvezi z državami sumljivega slovesa. Američani ji pravijo »peaceful transition of power«, nemoten prenos oblasti. Včeraj sem o prihodnosti Slovenije govoril s prijateljem, uglednim pravnikom, ki že več kot desetletje živi v tujini. Strinjala sva se, da časa ni v izobilju; vsi tisti, ki so vpleteni v družbeno-politično situacijo, naj čim prej sedejo za mizo in se začnejo pogajati o rešitvah, ki bodo omogočile varno in stabilno prihodnost. Natanko o tem smo maja letos pisali v Memorandumu o odgovorni prihodnosti, pa se ni zgodilo prav nič. Ko smo se v Gibanju Odgovornih septembra o možnostih za začetek sprememb ključnih zakonov pogovarjali s predsedniki poslanskih skupin, se prav tako ni zgodilo nič. Še huje, tisto, kar se je na začetku zdelo samoumevno, je postajalo vedno bolj komplicirano in oddaljeno. Politična elita obeh polov ni imela interesa za spremembo obstoječega stanja. Status quo je njihova mantra.

Čas za nov začetek

Morda se bo slišalo paradoksalno, ampak danes smo bližje rešitvi kot takrat. Prvič v zadnjih dvajsetih letih se je zgodilo, da je politična elita dobila jasen in glasen signal aktivnih državljanov. Zgodil se je tudi prvi čudež v parlamentu: pokojninski reformi ni nasprotoval niti en glas! Poslanci so ravnali instinktivno. Začutili so, da je vrag odnesel šalo. V naslednjih tednih zaradi mraza ne bo lahko zvabiti množice protestnikov na ulice. Organizatorji protestov se morajo tega zavedati. Ponuditi morajo predloge, s katerimi se bo začel dialog z tistimi, ki so odgovorni za državo. To bo prvi korak. Ne bo enostavno, kajti tisto, kar vsi pričakujemo in pri čemer smo nekateri pripravljeni sodelovati, je v bistvu nova družbena pogodba, s katero se bodo pravičneje uredili družbeni, socialni in ekonomski odnosi – vse to, kar je doslej ostajalo v ozadju. Kot da smo pozabili, da govorimo o državi, ki je naša. Ko je Benjamin Franklin, eden od očetov ameriške ustave, odhajal s konvencije, so ga Američani vprašali, kaj so jim modri možje sploh napisali. Republiko, je odvrnil, če jo boste znali obdržati. Kaj nam pomaga prva, druga ali tretja republika, če se nismo sposobni zediniti niti okoli tega, ali smo jo sploh sposobni imeti?! Kot aktivni državljan od novoizvoljenega predsednika republike pričakujem, da bo v svoji inavguraciji govoril tudi o tem – namreč o nas samih. O naših pričakovanjih, optimizmu in predvsem o sposobnosti, da se izkopljemo iz jame, v katero smo tako nesrečno padli.

vir: http://www.steinbuch.si

Več kolumn Dejana Steinbucha:

Evropa brez norcev

Republika ali smrt

Uvod v apokalipso kapitalizma