Kako se spominjate svojega prvega nastopa s Kameleoni?

Zgodil se je klub Ray Charles. Mladi so ga prisilno odprli, s sprejem so napisali napis "Hočemo klub", saj ni bilo nobenega prostora, kjer bi se mladina lahko zbirala, vse je bilo organizirano in pod kontrolo nadrejenih. Radio Koper se je preselil iz stavbe, kjer so danes Primorske novice, in ta prostor so dali na razpolago mladim. Takrat smo še imeli ime The Cameleons. Takoj je bila polemika, zakaj angleško ime, saj smo Jugoslovani, Slovenci. Potem smo dali Kameleoni in tako je ostalo.

Ste takrat igrali le priredbe?

V bistvu ja, igrali smo Beatle, nekaj od Animals, Kinkse, prve komade tudi od Stonesov. Celo Something stupid od Sinatre sva z Jadranom (Ogrinom, op. a. ) pela v duetu. V glavnem same priredbe, to so bili plesi vsako soboto. Tako se je začelo.

Ste takrat že imeli svoje bobne?

Na dan prvega nastopa sem ob 11. uri dobil bobne. Do takrat sem vadil na škatle in stole, palice sem izdelal sam. Zjutraj sem tako dobil bobne in zvečer smo že igrali. Narejeni so bili v Trstu, leto kasneje pa sem dobil Ludwige, te imam še zdaj. Prvi v Jugoslaviji sem imel dvojno "kaso" (bas boben, op. a.)!

Ste se igranja na bobne učili sami? Vemo, da ste prej igrali v godbi na pihala.

Ja, v bistvu sem samouk. Jaz niti v glasbeno šolo še nisem hodil, sem že pel. Poskušal sem peti z radiem in potem v glasbeni šoli s sedmimi leti, ko sem začel z rogom. Potem smo peli v pevskem zboru v šoli. Poslušali smo predvsem Radio Luksemburg in italijanske postaje, slovenskih pesmi na Obali nismo dosti poslušali.

Odlika Kameleonov je bila v večglasnem petju. Vam je pri tem pomagal kakšen učitelj petja?

To je bila res odlika. Bili smo ubrani, to je bil slučaj, da pet ljudi pride skupaj in ima tako harmonične glasove, tudi da se usklajujejo po barvi. To je bila posebnost in to smo gojili, drugi bendi po Jugi so imeli v glavnem samo po enega pevca. Učili, vadili smo sami. Edino enkrat sva bila z Danilom (Kocjančičem, op. a.) pri eni učiteljici iz Trsta, ki je prihajala v Koper. Imeli smo tromesečni seminar, kjer nas je naučila osnov dihanja, kar sem jaz kot pihalec že poznal. Povedala nam je nekaj trikov.

Maja leta 1966 ste se udeležili festivala Vokalno instrumentalnih skupin v Zagrebu in zmagali, vi pa ste prejel nagrado za najboljšega vokalista. Kako se spominjate tega obdobja?

Takrat smo so prvo mesto delili z Roboti, zagrebško skupino, ki so bili nekoliko starejši in uveljavljeni. Takrat se je začela naša kariera. O nas so pisali časopisi in revije po celi Jugoslaviji, razen v Sloveniji. V Delu so nam namenili en stavek. V konkurenci na tekmovanju so bile že uveljavljene skupine, mi pa smo bili novinci. V bistvu prvi »boy band« v Jugoslaviji, 16, 17-letni mulci.

Na tem tekmovanju ste se predstavili z avtorsko skladbo Sjaj izgubljene ljubavi.

Pogoj je bil izvajanje treh pesmi in ena izmed teh je morala biti avtorska. Z Danilotom sva naredila melodijo in koncept pesmi, besedilo. Potem je postala nekakšna legendarna zadeva, v Srbiji so po vojni izdali kompilacijo devetih CD-jev z naslovom Sjaj izgubljene ljubavi. V tistem obdobju je bila res razpoznavna pesem! Na tekmovanju pa smo peli še We can work it out od Beatlesov in Girl, na račun katere sem prejel nagrado za vokal.

Lahko opišete vzdušje na koncertih zasedbe Kameleoni?

Zelo enostavno je. Zaradi pomanjkanja ponudbe je bil vsak nastop, vsak ples poln, razprodan. Mladina je ves teden živela za soboto. Bila je tudi hora legalis, ob desetih nisi smel več ven, zato smo takrat že nehali igrati. Tam si se družil s svojimi sovrstniki in seveda se je tudi gledalo za potencialnimi partnerji (smeh). "One night standi" takrat še niso bili tako poznani. Se je zgodilo, a ne tako kot danes. Prej se je bilo treba zaljubiti. Bilo je nekoliko drugače.

Si lahko predstavljate, da bi danes imel rock bend na koncertu tako vzdušje, kot ste ga imeli vi v 60. letih?

Takega vzdušja zagotovo ne, ker je drugače. Sicer je bilo tudi zdaj nekaj takih bendov, recimo Šank rock, zgodila se je Siddharta. Publika je tu sicer večinoma iz ene generacije, pri nas pa so bili tako starejši kot tudi mlajši. Ker ni bilo ponudbe. Bilo je nekaj hotelskih teras, kamor so hodili ljudje, mladina pa ni imela kam. Diskotek ni bilo, niti gramofonov doma.

Kje, poleg mladinskega kluba Ray Charles, ste na Obali še nastopali?

V italijanskem Circolu v Piranu, takrat smo se tudi odločili za klaviaturista, to je bil Vanja (Valič, op. a.). Za silvestrovo 1965/66 smo dobili novi ojačevalec, prejšnjega sta Jadran in Vlado Polič naredila sama, igrali pa smo v hotelu v Žusterni. Nato je bil odprt drugi mladinski klub, zdajšnji MKC, v Tomosovi menzi pa so bili večji plesi. Kasneje se je kot koncertni prostor odprl še Arrigoni.

Kaj pa plačila za nastopajoče skupine? Kako je bilo to urejeno takrat?

Bila je vstopnina. Seveda je bil hobi, kako priti na črno noter, skozi katero okno, vrata, ali pa podajanje karte za hrbtom (smeh). Večina je vstopnino sicer plačala. Takrat je bilo lažje organizirati nastop kot danes. Tudi kar se tiče reklame. Če je bil v bližini ples, smo narisali en pano meter krat meter in pol, ga zavezali na vogalu Titovega trga in Kidričeve ulice. Tam so ga videli vsi dijaki, ki so šli iz šole proti avtobusni postaji.

Drži, da o Kameleonih pišejo tudi v šolskih učbenikih?

Ja, tako so mi povedali. Da v osnovni šoli učijo pri zgodovini. Marjan (Malikovič) je bil tudi povabljen v razred svojega vnuka, da pripoveduje, kako je bilo takrat.