Roberto Giurastante, ekološki aktivist in član gibanja Svobodni Trst, nam je razložil: "Italija nima jurisdikcije nad starim tržaškim pristaniščem, saj ni njena last. Pristanišče ima zgolj v upravljanju, kot bi ga lahko imela katera druga država, Avstrija ali prej Jugoslavija. Še vedno je namreč veljavna mednarodna Pariška pogodba iz leta 1947 in pristanišče ima status brezcarinskega območja, v katero pa ne more poseči nihče. Italijanska lokalna oblast je to želela enostransko spremeniti, vendar je takoj naletela na pravne in administrativne ovire."

Sedaj je prišlo do blokade, ki onemogoča ekonomsko okrevanje ne zgolj Trsta, ampak tudi širše pokrajine. Na pristaniško panogo sta namreč vezani tudi trgovina in industrija.

Marina Monassi, predsednica tržaške pristaniške uprave, naj sploh ne bi smela zasesti tega položaja. Mirovni sporazum namreč prepoveduje, da to mesto zasede italijanski oziroma bivši jugoslovanski državljan. Dogovor za oživitev starega pristanišča naj bi protipravno podpisal predhodnik Monassijeve s podjetjem Portocitta', ki spada pod skupino Maltauro in Rizzani de Eccher. Slednji so se sedaj koncesiji odrekli, tudi zaradi tega, ker jim protipravno podpisan akt o koncesiji naj ne bi zagotavljal varnosti njihove večmilijonske naložbe. Administrativno sodišče (TAR − Tribunale amministrativo Regionale) je sicer ta dogovor že razveljavilo, ker je protizakonit in predvsem krši mednarodni mirovni sporazum iz leta 1947.

Po pravico na Dunaj!

Staro pristanišče (Porto Franco Vecchio) ima poseben davčni režim, torej Italija ni upravičena do pobiranja dajatev oz. pristojbin na opravljene dejavnosti znotraj samega pristanišča. Glede na mirovni sporazum Italija lahko samo začasno upravlja s cono A STO-ja. Podobno naj bi bilo s sedanjo cono B, ki jo zaseda Slovenija. Še več, ker je STO ustanovilo več držav (podpisnic naj bi bilo celo 21) in je bilo pod nadzorom OZN, je to še vedno pravno formalno v veljavi, medtem ko so bili osimski sporazumi zgolj bilateralni akt med tedanjo Italijo in Jugoslavijo, kot taki torej ne bi smeli ovreči mednarodnega sporazuma. O upravljanju tržaškega pristanišča lahko tako po izrecni pravni poti odloča le OZN, na katero se je že vsula kopica pritožb.

Protestniki v kratkem načrtujejo tudi pohod na Dunaj. Cilj? Ponovna vzpostavitev nekdanje države, ki pravzaprav pravno formalno ni nikoli nehala obstajati. Zakaj ravno na Dunaj? Zato, ker na Dunaju stojijo prostori in izpostave Organizacije Združenih narodov, kjer želijo lobirati v svoj prid. Izhod v sili vidijo tudi v tem, da se začasno upravljanje pristanišča podeli kateri izmed sosednjih razvitih držav, ki bi spoštovala pravni red in pariško mirovno pogodbo. Ne izključujejo niti pomoči oziroma podelitve začasnega upravljanja Avstriji. Tako bi Dunaj znova nadzoroval tržaško pristanišče, kot za časa Marije Terezije.

Zveni kot znanstvena fantastika, vendar naj bi bilo po pravni in politični poti tudi to mogoče. Nad tovrtstnim dogajanjem je sicer do sedaj vladal pravcati medijski mrk oziroma tiha cenzura, tudi zato, ker lokalne in državne politične oblasti niso želele, da bi bili državljani Italije in Slovenije seznanjeni s tem. Kaj bo prinesla prihodnost, pa je težko napovedati. 

Sorodne vsebine:

Staro pristanišče zablokiralo Trst!

Tržaška povorka avtonomistov razburkala javnost

Plinski terminali predmet vroče debate v evropskem parlamentu