Od kod pa sploh izhaja pahljača, kot jo poznamo danes? Najstarejše azijske in sredozemske civilizacije so jo vključevale v religiozne dvorske obrede, zato je ta očarljivi predmet postal tudi statusni simbol. V vsakdanjem posvetnem svetu starodavnih kultur je pahljača v Egiptu simbolično "trosila" srečo in počitek, na Japonskem je predstavljala simbol življenja (prispodoba levitve metulja), v stari Grčiji pa je spremljala Afrodito, neprekosljivo boginjo lepote in ljubezni.

Na evropskih dvorih se je med ženskim plemstvom razvil t.i. "jezik pahljače", ki se je odražal v gibih roke in položajih predmeta. Različni slogi te govorice, predvsem ljubezenskih sporočil, so živeli do 20. stoletja, ko je popularnost pahljače upadla.

Tako pomembna vloga pahljač je terjala davek tudi na pahljači iz koprskega muzeja. Umazanija - prašni delci, mušji iztrebki, sledovi potnih rok ali pa kozmetike - pogosta uporaba in dolgotrajno neprimerno hranjenje so povzročili različne vrste poškodb: madeže, preperelost, raztrganost papirnatega lista, zlom slonovinastega varovala in lesenih reber itd.

Celovita rekonstrukcija obeh pahljač je omogočila nemoteno odpiranje in prezentacijo v stalni muzejski zbirki v Palači Belgramoni Tacco.