Predverje izolskega Kulturnega doma je bilo včeraj premajhno za vse, ki so se udeležili pogovora na temo nerešljivih težav v povezavi z legalizacijo obstoječih in novogradnjo objektov, ki služijo njihovemu kmetovanju. Dogodek sicer ni prinesel konkretnih rešitev, je pa pristojnim ponovno nakazal, s kakšnimi težavami se v Izoli srečujejo nekateri obdelovalci zemlje.
TEŽAVE Z LEGALIZACIJO: Odlok na odlok, nasrkajo pa izolski mali kmetje
Izola
Zgodba o težavah zakupnikov in lastnikov zemljišč v izolski občini, ki imajo tam postavljene tako imenovane pomožne kmetijske objekte, ima dolgo brado. Večini objektov ne bo uspelo legalizirati, ne da bi vanje posegli. "Vse se je začelo zaradi vikendašev," s prstom kažejo na tiste, ki jih bolj kot obdelovanje zemlje mika pogled na morje in so šli s svojimi vrtnimi lopami za shranjevanje orodja predaleč.
Predstavniki ministrstva zadržani
Na posvet so na pobudo Civilne iniciative za zagotavljanje pogojev kmetovanja in samooskrbe v občini Izola med drugim povabili tudi predstavnike kmetijskega ministrstva, a so se opravičili, češ, da imajo ravno tisti dan sestanek, na katerem bodo reševali dotično problematiko.
A tudi zbrani na okrogli mizi niso mogli priti do skupne rešitve, kako pomagati zakupnikom in lastnikom zemljišč, ki morajo svoje pomožne objekte legalizirati. Vsak od odločevalcev namreč vleče na svojo stran. Zavod za varstvo naravane in kulturne dediščine na območju izolskega amfiteatra ne dopušča vkopavanj in temeljenja stavb, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pa ima drugačna merila in kriterije od tistih, s katerimi je v Prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občina Izola želela priti nasproti prav obdelovalcem kmetijskih površin.
"Zgodba je postala nevzdržna," je bil kritičen izolski župan Igor Kolenc, ki je poudaril, da je bil občinski prostorski akt sprejet s soglasjem ministrstva za kmetijstvo in Zavoda za varstvo kulturne dediščine. "Pravila smo definirali, da se jih ne držimo," je izrazil razočaranje nad neuspehom občinskega akta. Nasproti mu namreč stojijo pravila Sklada, ki je lastnik skoraj polovice kmetijskih zemljišč in gozdov na območju izolske občine. "Gre za začasna zemljišča, ki ne morejo imeti tako globokih temeljev," je pojasnjeval njihov predstavnik Martin Brus.
Do zdaj izdali dve dovoljenji
Prav temelji, vkopani objekti, prevelike dimenzije ali preveč manjših objektov na enem zamljišču so najpogostejši vzroki, zaradi katerih lastniki pomožnih objektov ne morejo legalizirati. "Dosti rajši bi povedal, da smo izdali 200 dovoljenj, a smo samo dve," je situacijo opisal tudi načelnik izolske upravne enote, Branko Andrejašič.
A vse te različne zahteve imajo na koncu, kot so zapisali pobudniki posveta, istega „prizadetega“, kmetovalca, zakupnika ali lastnika. Zato odgovorne pozivajo "k tvornemu sodelovanju pri zagotovljanju najosnovnejših pogojev kmetovanja, od vinogradništva in oljkarstva do sadjastva in vrtnarjenja v izolski občini."
Zelo enostavno rešljiv problem, vikendaši bi avtomatsko čez noč 'izginli'. Kmetje pa se na ta način nimajo kaj bati.
Simpl, a ne?
Še v času Jugoslavije je bil zaradi podobnih problemov v zvezi s cestami in kanalizacijo na Šaredu, sklican posvet z republiškim vodstvom iz Ljubljane, ki je bil zapovedan za 12.uro.
Iz Šareda so se zbrali točno ob 12 uri, predstavnikov iz Ljubljane, pa ni bilo še nikjer, zato, so Šaredini protestno zapustili dvorano in ob tem povedali, da če hočejo kaj izvedeti in se pogovoriti, naj kar pridejo k njim na Šared. Predstavniki iz Ljubljane so prišli šele ob 13.uri, takrat v dvorani ni bilo nikogar več.
Glede na že tako problematične odnose na relaciji Občina Izola ter Šared, se tako, kar nekaj časa, nihče od vodilnih in vodstvenih funkcij iz Občine Izola, si ni upal priti na Šared, saj so tam veljali za velike upornike.
Ta strah in nejevolja je pri ljudeh prisoten tudi še danes, posebej, ko se urejajo prostorska vprašanja, da ob tem ne govorimo o kmetijskih zemljiščih, saj je to posebej občutljivo vprašanje, ki ga žal, nismo zmogli ali nismo znali urediti več kot dve desetletji. Tukaj gre za zelo načelne rešitve, ki so povezane s pravico do uporabe tega lastništva ali pa najema, saj je v Izoli in okoli Izole, še veliko prelepe a žal neobdelane zemlje. Še veliko je ljudi, ki bi se želeli obdelovati zemljo ter obdelovati in uživati njene sadove, pa nimajo možnosti, ker ne poznajo ali ne premorejo dovolj podkupnin ali premoženja, da bi lahko sploh prišli do takšnih ugodnosti. Tudi ob spoštovanju določb o varstvu kulturne in naravne dediščine, bi lahko ustvarjali in obdelovali zemljo, ne da bi se bilo potrebno nenehno boriti samo za to, da bi lahko ustvarjali. Tako, pa marsikje raste samo še in zgolj robida, na žalost vseh zanamcev in na veselje, vseh odgovornih, ki tega še vse do danes niso uspeli urediti.