@ Miha | danes ob 12:08, ma ne morem, da ti nebi rekel, da si dvoličnež. Res. Najprej napišeš, da se strinjaš pol pa napišeš, da so številke čez rob in vse skupaj prikažeš kot kakor ti kdaj prav pride. Kdo tako dela mi je povsem jasno.

@Miha | danes ob 12:31 ; če upoštevam kar se piše tukaj, potem lahko po teh komentarjih in navedbah rečem kot Miha, da ses strinjam s teboj, da so bratomorno vojno začeli partizani, domobranci in ostali domači izdajaci in okupatorjevi sodelavci , pa so slovenijo osvobajali pred komunističnim nasiljem, ker če nebi bilo partizanov in njihove krvave rdeče revolucije, bi nacisti in fašisti ostali doma. A bo vredu? Sem prav napisal? Si zadovoljen?

Ma čaki, kaj me zezaš al kaj?

Po točkah sem KopiPejst-a sem ti spodaj pod vsako točko napisal moje mnenje. NPR:


tole je vir in niso moje besede, začne se s številko -> -> ->
1. od teh cca 100.000 pobitih v Sloveniji so jih Nemci pobili 16.000, Italijani cca 4.000 vse ostalo pa je padlo pod partizanskimi puškami ker so komunisti odstranjevali tiste, ki so bili za demokracijo.

tole pa moje mnenje glede vira, začne se z * -> -> ->
*o teh številkah najdeš odgovor v prejšnji pisariji, oz. vse je daleč čez rob

Stvari so potekale zaporedoma. Najprej je prišlo do likvidacij tistih, ki so jih obtoževali sodelovanja z okupatorjem, vendar so bile stvari bolj zapletene, kot to, saj niso likvidirali samo sodelavce okupatorja. Takrat so vse pobijali brez kakršnikoli zadržkov in sodnih procesov. Potem pa so se obrnili proti svojim zaveznikom, seveda v širšem pomenu – sem so namreč šteli tudi svoje zahodne zaveznike, s katerimi bi morali biti v dobrih odnosih, pa so jih že med vojno začeli razglašati za razredne sovražnike. Zadnje leto, od poletja 1944 naprej, je bilo to že precej odkrita strategija. V Ljubljano smo prišli skupaj in smo tu skupaj z njimi tudi živeli. Včasih so nam postavljali neprijetna vprašanja, če smo člani njihovih organizacij ali ne. Sicer so nas pustili pri miru. Distanca med nami pa je vse bolj naraščala.



Tudi naši sogovorniki v Zagrebu in Beogradu so doživljali nenavadne pripetljaje. Ko sem bil zadnjič pri Šuteju, je imel pred hišo avto in če je prišel iz nje, se je avto počasi peljal za njim. Kaj je to takrat pomenilo, si nismo znali razlagati. Dragoljub Jovanović, ki je bil celo še takrat podpredsednik skupščine, je tudi dobival čudne signale in ni bi prepričan, če se mu bo res kaj zgodilo. Na koncu se mu je, saj je bil obsojen na devet let zapora, ki jih je moral tudi v celoti odsedeti. Sicer je cel svet o temu pisal, a komuniste je to prav malo zanimalo. V Ljubljani so stvari začele potekati vse bolj čudno. Od konca leta 1945 nisem bil več v službi, saj so me z raznimi izgovori odpustili. Dejansko sem postal, milo rečeno, persona non grata. Kakšne posebne sovražnosti nisem niti občutil, čeprav so se aretacije in procesi kar vrstili.



Šele kasneje, ko sem bil v zaporu, sem v stiku s sojetniki izvedel, da je Stalin v nekem trenutku zahteval, da morajo počistiti z demokratično opozicijo.Tako se je začelo. Procesi so bili kar po tekočem traku – naš proces je bil istočasno, kot je bil proces proti Petkovu v Bolgariji, ki je bil vodja demokratične opozicije in je bil obešen. Podobno so na montiranem procesu obsodili Romuna Maniu na dvajset let, predsednik Madžarske Nagy je šel uradno na obisk v Švico in se ni več vrnil. Poljski politik Nikolajczyk se je vrnil iz Londona na Poljsko, toda ko so ga komunisti hoteli aretirati, ga je na skrivaj prišlo iskat britansko letalo. Poljski protikomunisti so se pač borili kot levi tudi proti Nemcem.



V Sloveniji in Jugoslaviji so nas aretirali kar zapovrstjo ter pri tem skupino obsojencev precej čudno sestavili. Res nas ni bilo precej podobnih, pa kljub temu, na primer Angele Vode nisem niti poznal, še manj jo je poznal moj oče. Seveda sem Furlana dobro poznal. Toda, on ni imel nobene zveze z Nagodetom. Tako so nas zbrali petnajst in nas pripeljali pred sodnika. Glavni režiser je bil Ribičič, ki se sicer danes izgovarja, da je samo skrbel za zakonitost. Dejansko, pa sta vse zadeve vodila prav Ribičič in Avbelj. Avbelj je bil nekaj časa uradno pomočnik Mačka, medtem ko je bil Ribičič načelnik oddelka, ki je bil organiziran posebej zanj. In obstajajo dokumenti, kjer je izrecno zapisano, da je bil zadolžen za preganjanje ostankov meščanskih strank. Kaj bi hoteli več? O tem piše tudi pokojni Jože Pučnik.



Moja aretacija se je zacela opolnoči pred našo hišo. Zapeljali so me na dvorišče Slavije. Nato so me odpeljali na Poljanski nasip, kjer me je sprejel Ribičič in me prvo noč zasliševal. Koga poznam, koga ne poznam, s kom sem bil, kdaj sem bil nazadnje z britanskim konzulom, kje smo bili itd. Pojasnil sem, da smo se s konzulovim avtomobilom odpeljali na Golico, kjer smo nabirali narcise. To je sprožilo huronski smeh in pojasnila, da nismo pobirali narcis, ampak da je bila v resnici špijonaža. V obsodbi, ki je sledila, so zapisali, da sem ob poti vohunil po vseh tovarnah, čeprav nisem bil niti blizu le-teh. To je bilo takšno izmišljanje ... Nasploh, so imeli komunisti radi obtožbe o vohunstvu, ki so jih našli, pa čeprav so jih vedno privlekli za las. Njihovih metod pa je bilo še več. Kot Ribičič danes sam priznava, so nam poslali nekega udbovca s pretvezo, da je kurir s Koroške. Šlo naj bi za stike s prebeglimi domobranci. Kar pa smo zavrnili, saj smo se odločili, da se v te stvari ne bomo spuščali. Zanimivo pa je, da je imel podobno izkušnjo tudi Bajt. To je bil način dela udbovcev.



Na sodišcu je pač teklo, kakor je teklo. Spregovoriti nismo smeli nobene besede, niti v svojo obrambo. Ena izmed zanimivosti procesa, vsaj zame, je bila, da me je očetov advokat dr. Žirovnik na tajnem zasedanju vprašal, če sem res očetu kradel podatke o tekstilni industriji. To je bila že sama po sebi neumna obtožba. Kakšno vohunsko dejavnost pa naj bi lahko počel v tekstilni industriji, če pa so bili vsi podatki na voljo vsem svetovnim organizacijam? To vprašanje je zastavil zato, da bi očetu dopovedali, da ni res, kar so komunisti ves čas govorili, in sicer, da sem obtožen kraje njegovih spisov. Strahotno so me napadli tudi zaradi nekega drugega povsem banalnega pripetljaja. Zasliševali so me skupaj s Furlanom. Furlan je bil je bil precej star in utrujen, tako da se je hotel usesti. Ko mu je predsednik sodišča to dovolil, sem se poleg njega usedel tudi jaz. Zaradi tega so me po obravnavi napadali – zakaj sem se namreč s tem izdajalcem Furlanom usedel na isto klop.



Vse skupaj je bila dobro izpeljana komedija, režirana do konca. Ribičič je prvi dan, ko so nas posedli na sodišču, prišel mimo in nam s pomenljivimi pogledi sporočal – bodite previdni, kaj govorite, sicer ... Kot je pisal Djilas, so obsodbe na važnejših procesih določali štirje ljudje – Tito, Kardelj, Djilas in Ranković, in tako so nas obsodili. Zakaj so se odločili ubiti ravno Nagodeta, nisem razumel, saj jim v bistvu ni nič storil. Seveda jim je šel na živce, ker je govoril o planiranju po svoje – po tehniško in ne po stalinistično. Ampak, da so ga zaradi tega ubili ... Zaradi tega se čudim, zakaj so Nagodeta tako preganjali, pa vendar danes vsi vemo, da so preganjali vsakega, ki jih ni malikoval. Nagode se je včasih res izpostavljal.

Z OF je bilo pa tako. Komunisti so kot taktični cilj postavljali samostojnost Slovenije, s čimer so pridobili veliko podpore tistih, ki so bili mlačni do Jugoslavije. Seveda so kasneje na samostojnost popolnoma pozabili, ampak parola za zbiranje ljudi je bila vseeno zelo učinkovita. Nagode je bil drugače razpoložen in mi prav tako. Zapletlo pa se je nekje drugje, in sicer pri navzočih. Tisto jesen so se komunisti pogovarjali z vsemi in avgusta 1941 smo podpisali (Kidrič in Nagode) vstop Stare pravde v OF. OF se je pogajala tudi z akademskim klubom Jugoslavija in pa z Gosarjem in Šolarjem. Jugoslavija je odpadla, še preden je prišlo do česarkoli, prav tako Gosar in Šolar. Vstopili smo brez sodelovanja. Rekli so nam, da ne more biti nihče v OF, če nima zastopništev v uličnih odborih. Ko smo jih vprašali, kam naj pošljemo naše ljudi, da bomo izpolnili njihov pogoj, s nam odvrnili, da je to skrivnost in da nam tega ne morejo povedati. Tako je bilo seveda nemogoče nadaljevati in komunisti so sklenili, da zato, ker nimamo zastopstva v uličnih odborih, tudi nismo organizirana skupina, in so nas izločili iz OF.


Sami so tisto jesen, kot to lahko berete po različnih knjigah (recimo pri Djilasu), sledili Stalinovem prepričanju, da bo v dveh mesecih prišlo do konca vojne, prešli iz narodnoosvobodilne v razredno borbo. Začeli so pobijati najprej kmete – kulake (tako kot Rusi). Njihovo vnemo je zaustavil sam Stalin, ki jih je opozoril, naj ne bodo preveč zagnani, da ne bi preplašili zaveznikov. Tako so čez štiri mesece nehali govoriti o razredni vojni, dasi so še naprej napadali vse, ki jim kakorkoli niso bili všeč. Nas pa so izključili iz OF. Imeli pa smo to srečo, da so bili komunisti do nas zelo mili in nas niso nameravali pobiti. Izključili so nas kot skupino, ne kot posameznike. Kajti, če bi nas izključili kot posameznike, bi to pomenilo, da nas morajo pobiti. Jasno je bilo povedano, da izključitev iz osvobodilne fronte pomeni obsodbo na smrt. Nikogar izmed nas niso pobili, vsaj ne da bi vedel za to. Je pa res, da je takrat vladala ogromna zmešnjava in je marsikdo kar izginil. S tem so se odprla vsa vprašanja.


Pri Pravdi smo se dogovorili, da se bom skušal prebiti v Švico preko Italije, da bi zunaj poročal o domačem dogajanju in tudi poizvedel, kakšna so stališča zahodnih zaveznikov. Gledano nazaj se mi zdi, da je bilo zelo pretirano, da smo si domišljali, da bo mene pri dvaindvajsetih letih kdo poslušal. Medtem ko sem bil v Švici, je bil sklenjen sporazum Tito-Šubašič in mislil sem si, da so s tem vsi problemi vsaj do neke mere rešeni in da se lahko vrnem. Podal sem se čez Francijo in Italijo in se preko Splita vrnil v Slovenijo. (iz intervjuja z dr.Sircem)

Si falil, spet. Pa še napisal sem ti, kaj si mislim glede številk v prejšnjem postu. Ti pa vzameš tvoj raster in narediš zgodbo, ki je popolnoma iz konteksta in napačna. Predlagam, da se naučiš, da ne daješ vseh v isti koš, ker ne sodijo. 100 ljudi 100 čudi. Še smeti smo začeli ločevat. Poskusi, boš videl da bo šlo. Glej sonček je zunaj, lep dan želim! Aja, ime Trpko ima svoj zakaj in dvomim da ga poznaš, ne sklepaj prehitro.