V študiji raziskovalci ugotavljajo, da je bilo v zadnjih letih v Evropi in Srednji Aziji postavljenih med 25.000 in 30.000 kilometrov žičnih ograj in zidov, deloma v odgovor na lansko begunsko krizo. Kot poudarjajo, imajo lahko te ograje za posledico ločevanje ogroženih živalskih vrst, kot so jelenjad in medvedi, pa tudi večjo stopnjo smrtnosti. Izpostavljajo pa tudi, da bi lahko številne od teh "začasnih" ovir postale trajne, kar bi prineslo dolgoročne posledice.

Med drugim navajajo primer Slovenije oz. slovenske vlade, ki se je novembra lani za zaustavitev begunskega vala odločila postaviti žično ograjo na daljših odsekih meje s Hrvaško. Avtorji študije pravijo, da je to imelo nepredvidene posledice za živali, saj je medvede, rise in volkove ograja ločila od njihovih jedrnih populacij.

V drugih delih Evrope in Azije pa so ograje krive za smrt vedno več jelenjadi. "Živali skušajo prečkati ograjo in obtičijo," je poudaril doktor Matt Hayward z britanske univerze Bangor. "Pride tudi do osamitve populacij. Če so te ograje učinkovite, se živali ne morejo gibati z ene na drugo stran, tako da je populacija ločena, kar zmanjšuje genetsko raznovrstnost vrst in prinaša tveganje parjenja med sorodniki," je dodal.

Ograje postavljene v nasprotju s konvencijami

Raziskovalci, ki so sodelovali pri študiji, ocenjujejo, da bi lahko bile številne izmed ograj postavljene v nasprotju s konvencijama o svetovni dediščini in biološki raznovrstnosti ter direktivo EU o habitatih.

Hkrati pa ugotavljajo, da postavljanje ograj lahko živalskim vrstam tudi koristi. Takšen je primer azijskega divjega osla ali kulana na mongolsko-kitajski meji. Tam 4700 kilometrov dolga ograja tem živalim preprečuje, da bi zatavale v kitajsko pokrajino Notranja Mongolija, kjer krivolov ostala velik problem. Tudi najbolj učinkovit način za ohranjanje levje populacije v Afriki je njihovo ograjevanje v velikih naravnih parkih, je izpostavil Hayward.

Ograjevanje v namene ohranitve živalskih vrst tako samo po sebi ni slaba stvar, škoda nastane, ko se ne razmisli o učinkih ali ne izvede okoljskih ocen, ki jih prinašajo mejne ograje, je še poudaril Hayward.

Študija zato vlade poziva, naj razmislijo o odpiranju ograj v času, ko prihaja do pomembnih premikov živali, in da preučijo možnost različnih ograj, ki bi lahko bile manj škodljive za živali. Avtorji menijo tudi, da bi morale oblasti razmisliti o odprtinah v ograjah, ki bi jih lahko spremljali s pomočjo tehnologije.

Na prvem mestu pa študija biologe, ki se ukvarjajo z ohranjanjem vrst, poziva, naj poskrbijo, da bodo, ko vlade načrtujejo nove objekte, slišani, še posebej zato, ker bodo verjetno številne začasne ograje postale trajne. Ti biologi po mnenju avtorjev študije namreč niso bili pozorni, ko se je postavljajo nove ograje.