Bil sem še nadobuden osnovnošolar, Slovenija še ni bila v EU in kamor koli smo se premaknili, smo potrebovali potni list ali prepustnico, ko sem prvič slišal tisti vic o cariniku na Črnem kalu. Nisem ga dobro razumel, a zdel se mi je frajerski. Primorci imamo dovolj napuha, da bomo žabarjem postavili rampo in pregledovali osebne dokumente. In nato odločali, ali jim pustimo na morje. Ja, dobra fora. 20 ali morda še več let kasneje ugotavljam, da ni zgolj šala, še manj pa iz trte izvita.
Kljub relativni mladosti v novinarstvu delujem že osem let. Stvari so se v tem času spremenile in spreminjale ali ostale iste. Vzorci se lahko ponavljajo ali spreminjajo, karavana gre vedno dalje. A eno stvar bi si upal trditi. Kadar koli je na tapeti razvoj Obale, ne glede na projekt, občino in barvo trenutne politične struje, je glavna ovira država.
Drugi tir le v programih iz predala v predal
Najbolj eklatanten in v oči bodeč je drugi tir. V Luki Koper se že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja zavedajo, da bo dodaten tir nekoč potreben. Ta nekoč je zelo blizu in ima točno letnico. Z rastjo pretovora bo leta 2018 koprsko pristanišče obremenilo obstoječi tir do njegovih največjih zmogljivosti. Točka preloma. Nova rast pretovora pa bo pomenila preusmeritev blaga na avtoceste, ali bo to stagniralo v pristanišču.
No, če so se vsa vodstva družbe do sedaj zavedala, da je drugi tir nuja, je to na Ministrstvu za promet v tretjem planu. Projekt, ki bi moral biti nadpolitičen, ker je dolgoročen in strateški, menjuje svoje oblike ob vsaki menjavi na ministrskem stolčku. Vsi imajo posluh, a vsak svoje argumente (proti). Tako še danes ni znana natančnejša ocena vrednosti in časovnica, kdaj bi lahko bil zgrajen.
Golf igrišče, letališka steza, univerza ...
Prav paradoks Luke Koper kaže na mačehovski odnos države do Obale in njenega razvoja. Ko je potrebno vleči dobiček in vanjo parkirati politične kadre, je Luka državno podjetje, ko pa je treba vanjo investirati, pa države ni na spregled.
A Luka še zdaleč ni edini primer. Še ena infrastrukturna novost, ta terja bistveno manj sredstev, bi lahko imela pozitiven učinek na celotno regijo. Podaljšanje letališke steze v Portorožu. Oprostite za populizem, ampak gre za 200 metrov asfalta znotraj obstoječih meja letališča, ministrstvo pa prostorski načrt melje že pet let.
Enako je z golf igriščem, ki ga še ni, čeprav se o njem govori že leta. Obstrukcije sicer ne moremo pripisati zgolj uradni Ljubljani. A medtem, ko v hrvaški Istri ta rastejo kot po dežju, ker je šport v svetu vse bolj popularen in dostopen, ga naša najbolj turistična občina (še vedno) ne premore. Minister za kmetijstvo Židan je že v svojem prvem mandatu na čelu resorja v času Pahorjeve vlade dejal, da dokler bo on minister golf igrišča ne bo. Očitno to obljubo precej dobro drži. Želite še kakšen primer? Predor Markovec bi moral biti zgrajen že pred leti ...
Črni kal z mejo ali brez?
To so le nekateri večji projekti, ki so zaenkrat ostali zgolj mrtva črka na papirju. Manjših je še veliko več. Od podfinanciranja primorske univerze do zavlačevanja s prižigom zelene luči za urgentni center in še in še ... da ne govorimo o zakonodaji določenih specifičnih panog, vezanih na naše območje, ki jih pišejo uradniki, ki se jim najbrž niti ne sanja, kako potekajo stvari v praksi. Za več informacij vprašajte oljkarje o tem, kako so preteklo sezono lahko špricali oljke in koliko pridelka so izgubili zaradi neživljenjske prepovedi, pod katero so se podpisali ljubljanski birokrati.
Zato naj bo 2015 leto preloma, ko se bodo državni oblastniki spomnili na ta košček zemlje ob morju. Na provinco, ki ni namenjena le poletnim užitkom tem istim uradnikom, politikom in birokratom. Ker je močna Obala interes cele Slovenije. Brez rampe in carinikov na Črnem kalu.
V prispevku novinar ugotavlja, da je večinoma 'politika' kriva za neustavrjene projekte. In to tista iz Ljubljane! Prav, pa dajmo malo bolj podrobno pogledati kako gredo lahko projekti v nič kljub temu, da interesi so. Prepoznamo lahko različne vzroke, vendar pa menim, da je največji 'krivec' centralizacija.
Prvi poudarek bi lahko bil nad zastopanostjo primorskih politikov v Ljubljani. Vemo, da jih je z vsakim mandatom kar nekaj, ki sedijo v parlamentu in raznih komisijah. To so torej ljudje, ki zastopajo NAŠE interese tam. Pa vendar se nič ne zgodi, zato je logično sklepati, da so naši, primorski predstavniki v parlamentu zgolj zato, da so tam in zastopajo SVOJE interese.
Saj sistem narekuje, da poslanci prenesejo potrebe regije v center, kjer se morajo za njih boriti in si jih izboriti. Do danes so 'naši' poslanci naredili bore malo. Iz lastnih izkušenj dobro vem, da se delajo pametni in razumejo celo vse mogoče strokovne probleme. Pa to seveda ni res. Tako se tile naši poslanci samo napihujejo in nič drugega.
Drugi poudarek je na lokalni politiki, ki bi morala biti bistveno drugačna kot je sedaj in je bila od osamosvojitve. Lokalna politika bi namreč morala delovati v strogem interesu lokalnega gospodarstva. Lokalna politika bi morala z vsemi sredstvi, brezpogojno uveljavljati potrebe svojega lastnega gospodarstva in mu pomagati, da se širi in deluje pod najboljšimi pogoji. Tako postane regija močnejša in ima zato v centru, torej v Ljubljani, lahko bistveno večje argumente.
Poleg tega se tako lokalna kot tista centralna politika ne more razumeti v stroko, zato bi si na vsaki ravni morala vedno posvetovati z njo. Morala bi razumeti potrebe gospodarskih družb, pa tega ne dela. Prav nasprotno, daje veljavo samo nekaterim in si skuša od tam pridobiti sper koristi zase.
Sklepati torej gre, da imamo oziroma nimamo realiziranih prepotrebnih projektov, ker že v osnovi, v lokalni politiki oziroma od NAS SAMIH center ne dobiva pravih sporočil. Ko bomo torej razumeli, da smo mi vsi tisti, ki lahko vplivamo na rast in razvoj lastne regije, se bodo stvari spremenile. Lokalna samouprava je namreč jedro takoimenovane demokracije, je osnovna celica odločanja.