Osebno pismo

Novinar Mladine Borut Mekina je ta teden pisal naslovno temo revije z naslovom Kaj želimo od nove vlade. In zamislil si je, da bi temo napisal kot nekakšen osebni nagovor, osebno pismo Marjanu Šarcu, najverjetnejšemu mandatarju, če se strankam centra in Levici uspe povezati v koalicijo. Vendar smo mu to odsvetovali, ker je takšen način res izjemno novinarsko sredstvo, uporabljati ga je mogoče le izjemoma in pogosto izpade neskromno in prevzetno.

In vendar se je, ko je Borut Mekina članek oddal, izkazalo, da je imel prav. Morda bi članek res moral biti napisan tako – kar še vedno ne pomeni, da mu ne bi to na koncu škodovalo in mu vzelo verodostojnosti.

Zakaj ta uvod? Ker je res naporno iz leta v leto, iz mandata v mandat poslušati nekatere neumnosti, ki dejansko krojijo usodo te države. Nekatere stvari so pač neresnice, a politiki vanje verjamejo, mediji pa jih ves čas producirajo in reproducirajo.

Začnimo pri davkih. Tudi v tej kampanji smo poslušali, kako visoki so davki. To ni res. V Sloveniji smo po skupnih davčnih obremenitvah podpovprečni, davki so torej pri nas nizki. Poleg razvitejših držav nas prehitevata celo Madžarska in Hrvaška, tam so torej višji. V Sloveniji so relativno višji »nesolidarni« davki, kot so takse in DDV, nižji pa davki, od katerih imajo največje koristi bogatejši, to so davki na kapital, dobiček ali premoženje. In zato, kot napiše Mekina, od visoke gospodarske rasti velika večina nima koristi, revščina pa se v zadnjih letih ni občutneje znižala. V Evropi v povprečju zberejo za približno dva odstotka BDP-ja nepremičninskih davkov, pri nas pa zgolj 0,5 odstotka.

Drugič. Tudi plače niso nadpovprečno obremenjene, kot lažejo predstavniki podjetij. Po podatkih OECD je povprečni osebni dohodek družine v Sloveniji obremenjen s 34,34 odstotka, v Avstriji z 39,63 odstotka, v Nemčiji pa z 42,36 odstotka. Izjemni dobički zadnjih let izhajajo prav iz nizke obdavčitve in višine plač v tej državi.

Tretjič. Za mlade je ta država grozna. Dosegljivost stanovanj je danes – poleg služb – največja ovira. Slovenija sodi med tri evropske države z najvišjim odstotkom mladih, ki še živijo pri starših. Višji odstotek je mogoče najti le še na Malti in v Italiji. Zahodnoevropske države v reševanje stanovanjske problematike svojih državljanov vlagajo okoli odstotek svojega proračuna, povprečje EU je 0,54 odstotka. Slovenija temu namenja le pičlega 0,04 odstotka – kar je grozljiv podatek.

Četrtič. Slovenija je v EU rekorderka po deležu prekarnih oblik dela – in od tega imajo spet koristi lastniki kapitala. Slovenija je v EU tudi rekorderka po deležu mladih, ki imajo službe za določen čas, teh je kar 74 odstotkov. Prekarno zaposleni za svoje pokojnine plačujejo 40 odstotkov manj od povprečja redno zaposlenih, kar pomeni, da sploh ne morejo računati na resne pokojnine – to je grozljiva socialna bomba prihodnosti.

Petič. Nimamo velikega javnega sektorja. Število zaposlenih v organih državne uprave je v zadnjih desetih letih padlo za 11 odstotkov, s 34 tisoč na okoli 30 tisoč. Podobna je tudi slika širšega, javnega sektorja, ki je eden najmanjših v Evropski uniji. Po podatkih evropskega statističnega urada imajo manj javnih uslužbencev le še Češka, Bolgarija in Romunija.

Šestič. Slednje ne izhaja iz članka Boruta Mekine, temveč Petra Petrovčiča. V zadnjih tednih poslušamo, kako se je v prvih petih mesecih letošnjega leta število ilegalnih prehodov državne meje povečalo za 327,5 odstotka glede na lani. Ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Vesne Györkös Žnidar bije plat zvona, desnica in mediji pa pri tem sodelujejo. A podatki so zavajajoči. Dejansko je v 25 letih policija od osamosvojitve le v petih letih zabeležila manj ilegalnih prehodov meje kot lani. Ne samo to: Če bo letos dejansko prišlo čez mejo okoli pet tisoč ljudi, kot napoveduje ministrstvo (doslej so zaznali okoli 2437 ilegalnih prestopov), bo to še vedno manj, kot je bilo povprečje zadnjih dvajset let. Da gre letos za povečanje migracij, je torej neresnica. Gre za migracije, ki so pod dolgoletnim povprečjem.

In zato bi morda morali res napisati osebno pismo. Morda celo ne Marjanu Šarcu in preostalim predstavnikom morebitne koalicije. Morda bi ga morali nasloviti na odgovorni urednici obeh velikih televizij. Kjer ves čas izpostavljajo, pod kakšnim davčnim pritiskom so slovenska podjetja, kako ogromen javni sektor imamo in kako so zahteve po višjih plačah umor slovenskega gospodarstva. Objavljajo mnenja glasnih in agresivnih posameznikov, ker so ti pač atraktivnejši od ljudi, ki navajajo stvarne podatke.

A naj končamo s citatom iz članka Petra Petrovčiča: »Letos se pričakuje, da bo mejo ilegalno prestopilo okoli 5000 ljudi. Leta 1998 je bilo ilegalnih prehodov državne meje skoraj 14 tisoč, leto za tem nekaj manj kot 19 tisoč, leta 2000 skoraj 36 tisoč, leto kasneje pa 21 tisoč. A policija in notranje ministrstvo takrat ob meji živečim ljudem nista odsvetovala prostega gibanja po tem, ko pade mrak, nista svetovala zaklepanja vrat in odrekanja pomoči prebežnikom ter naznanjanja opaženih prebežnikov policiji.«

Škode, ki jo utrpimo zaradi politike, ki temelji na teh neumnih »večnih resnicah«, ni mogoče ovrednotiti.

Morda bi Mekina res moral napisati osebno pismo.