Naj začnem z nekoliko nenavadnim vprašanjem v času, ko so občino Piran preplavili plakati z vašo podobo, toda, kdo pravzaprav je podžupanja Meira Hot?

Pravnica, aktivistka v boju za človekove pravice, ženska, ki želi delati dobro in dobro delati.

Ste torej zaključili z delom v Piranu?

Nikakor ne! Vsi, ki me poznate, dobro veste, da bom tudi na začasnem delu v Ljubljani ostala Pirančanka. V tem trenutku in ob takšni zakonodaji, kot jo imamo, lahko za svoj kraj več naredim v državnem zboru kot na Tartinijevem trgu. Bom pa tudi v prihodnjih letih delala tako, kot sem svojo politično pot začela: S Slovenijo v mislih in s Piranom v srcu.

Menite, da ste si v štirih letih sodelovanja pri vodenju občine pridobili dovolj političnih izkušenj za delo v parlamentu?

Mislim, da bi se moral vsak politik v svoji karieri najprej spopasti z reševanjem resničnih problemov resničnih ljudi. Zdi se mi, da je zelo veliko težav, v katere je zabredla Slovenija, prav posledica odtujenosti politične elite. Ta preprosto ni dojela, da življenje niso neki stolpci v statističnih tabelah, ampak kako plačati najemnino, položnice, kako zagotoviti brezskrbno in varno otroštvo svojim potomcem. Brez te izkušnje na občini verjetno nikoli ne bi mogla v celoti razumeti, kakšne grozljive posledice za človeška življenja lahko povzroči birokratska togost in kako pomembno je, da politiki razumejo potrebe ljudi, ki so jim naložili odgovornost vodenja in sprejemanja odločitev.

Poudarjate, da Sloveniji lahko vrnete prihodnost …

Sem optimist. Dejstvo je, da smo padli na realna tla, kar pa je po svoje tudi dobro, saj se lahko najvišje odrineš prav od tal. Najtežje je bilo, ko smo lebdeli v praznem prostoru in nismo vedeli, kako globoko lahko pademo. Zdaj poznamo obseg luknje, ki smo si jo izkopali, kje smo naredili napake, pa tudi, kaj smo delali prav. Zato me nekoliko skrbi, ker na teh volitvah posamezne stranke kot rešitev ponujajo prav tiste napake, ki so nas pripeljale v težave. Divjo privatizacijo, nadaljnje zmanjševanje delavskih pravic, rušenje ustavno zagotovljene pravne in socialne države.

Kaj je pravzaprav sploh mogoče narediti za Piran v Ljubljani?

Najprej moramo popraviti napako, ki jo je Slovenija naredila z ukinitvijo krovne turistične organizacije in nemudoma zagotoviti povečanje sredstev za globalno promocijo Slovenije in turizma. Občutek imam, da se iz Ljubljane še vedno ne vidi ves razvojni potencial, ki ga negujemo ob obali. Zdi se, kot da bi bil za državo turizem neka obstranska gospodarska dejavnost, s katero se začnemo ukvarjati, ko vse ostalo odpove. Takšen pogled je popolnoma zgrešen. Turizem niso le nočitve, tu gre za tisoče zelenih delovnih mest, ki jih krvavo potrebujemo. Ko gre turizmu dobro, se to pozna pri številnih drugih dejavnostih: od trgovine, kmetijstva, gradbeništva, proizvodnje dobrin in drugih storitev, prometu…

Ko že omenjate promet, predlagali ste ukinitev vinjete na odseku med Škofijami in Semedelo. Gre zgolj za predvolilno obljubo, ali je takšen ukrep res izvedljiv.

Seveda je izvedljiv in nujen. Politika cestninjenja in mašenja luknje v Darsu, ki jo država izvaja sedaj, je kratkovidna in dolgoročno nevzdržna.  Naših gostov ne moremo napadati kot obcestni banditi iz srednjega veka. Z vsakim evrom, ki ga Slovenija na našem odseku hitre ceste pobere s cestninami in kaznimi, verjetno skozi okno vrže deset evrov, ki bi jih lahko pridelali zaposleni v turizmu.

Po mnenju nekaterih aktivistov s področja varovanja narave tudi turizem ni povsem brezmadežna gospodarska dejavnost.

Vsaka človekova dejavnost spreminja ravnovesje v naravi, vendar samo turizem povečuje ekonomsko vrednost naravne in kulturne dediščine. Naša prihodnost je v trajnostnem in kulturnem turizmu, zato si bom prizadevala, da ministrstvo za kulturo brez zavlačevanja izpelje postopek nominacije in vpisa Pirana s Sečoveljskimi solinami na seznam Unescove svetovne dediščine. Nikakor tudi ne smemo dopustiti, da bi podjetje Soline s koncesijo za upravljanje Krajinskega parka Sečoveljske soline ob prodaji Telekoma prešlo v last neke druge fizične ali pravne osebe, ki vnaprej ne izkaže razumevanja posebne družbene odgovornosti, ki jo zahteva upravljanje solin. Država mora najprej preveriti, ali v gospodarstvu obstaja interes za upravljanje solin in ali morebitni interesenti izpolnjujejo pogoje za opravljanje za nas tako pomembne dejavnosti.

Omenili ste, da ste svoje poslanstvo odkrili v nadzoru nad spoštovanjem človekovih pravic?

Že med študijem prava na ljubljanski univerzi se mi je odprla priložnost sodelovati pri reševanju problematike azilantov. Na ta način sem iz prve roke spoznala temne zgodbe, ki jih pišejo revščina, ksenofobija in nestrpnost. To je bil kar šok za nekoga, ki je odraščal v multikulturnem in strpnem okolju Pirana. Pretresle so me stiske ljudi, ki se jih kriminalizira zgolj zato, ker so sledili svojim sanjam o boljšem življenju zase in za svoje otroke. Skrbi me, ker evropska priseljenska politika še vedno ne najde pravih odgovorov za vprašanja s področja priseljevanja. Še vedno preštevamo trupla na ladjah pred evropskimi obalami in beremo o strahotnih razmerah, ki vladajo v revnejših soseskah, kamor se zatekajo priseljenci. Trdno sem prepričana, da vključevanje priseljencev skupnost bogati in da nam dolgoročno zelo škoduje nacionalistična in populistična retorika, s katero posamezni politiki na tujce valijo krivdo za vse slabo v državi.

Nekaj časa ste sodelovali tudi v Eleni, evropskem omrežju pravnikov, ki se ukvarjajo s problematiko azila …

Kot namestnica nacionalne koordinatorke za Slovenijo sem v Eleni delovala med leti 2006 in 2008 in kasneje svoje delo nadaljevala pri projektu "Migrant Integration Policy Index" kot nacionalni ekspert za Slovenijo. Sodelovala sem tudi pri pripravi različnih nacionalnih poročil o implementaciji evropskih delovnih direktiv v slovenski pravni red, nato pa ugotovila, da imam veliko raje neposredno delo z ljudmi kot s papirji. Tako sem se podala v politiko in mislim, da sem sprejela pravilno odločitev, kljub temu, da je ugled politike v Sloveniji močno okrnjen in da sem se morala sprijazniti z vdori v mojo zasebno življenje. Slaba stran dela v politiki je tudi, da s svojega položaja včasih nekomu preprosto ne moreš pomagati, pa če si še tako želiš. In teh težkih trenutkov včasih ne odtehta niti zavedanje, da si sprejel odločitev, ki je izboljšala kakovost življenja celotnim skupinam ljudi.

Ko ste prevzeli položaj podžupanje, ste obljubili, da se boste zavzeli za najbolj ogrožene…

… in držala svojo besedo. V Piranu sem s pomočjo svojih sodelavcev in prostovoljcev uspešno vpeljala program celovite skrbi za brezdomne, ki našim občankam in občanom brez strehe nad glavo ponuja veliko več od zgolj varnega zavetja in bivanja. Ker se je projekt "Eko vrt Kažun", na katerem brezdomni z velikim veseljem pridelujejo sezonske vrtnine in poljščine za lastno uporabo, izkazal za zelo uspešnega, bi moral zaživeti tudi v drugih slovenskih občinah. Zato bom v Ljubljani skušala doseči, da se v ta projekt aktivno vključi tudi Sklad kmetijskih zemljišč.

Poskrbeli ste za tople obroke in pravno pomoč občanom v stiski…

V Piranu smo vzpostavili takšen program dodelitve toplih obrokov, ki ohranja človekovo dostojanstvo in ponos tudi v najtežjih življenjskih pogojih. Občankam in občanom v stiski, zdaj jih je 175, se ni treba izpostavljati stigmatizaciji, ki spremlja ljudske kuhinje in do svojega toplega obroka pridejo v gostinskih lokalih, skupaj z vsemi ostalimi gosti. Prepričana sem, da v tako uspešni občini, kot je Piran, nihče ne bi smel biti lačen. Prav tako kot tudi pravica ne sme postati zgolj privilegij premožnih. Vsaka državljanka in državljan mora imeti pravico do poštenega sojenja in obravnave. Zato smo v Piranu lani odprli pisarno Pravnega centra za varstvo človekovih pravic, ki nudi brezplačno pravno svetovanje socialno ogroženim osebam in pomaga posameznikom pri varovanju ustavno varovanih človekovih pravic.

Ste zadovoljni z doseženim?

Vedno si želim narediti več. V tem trenutku me najbolj skrbi grozljiva stopnja nezaposlenosti med mladimi. Da bi ustvarili nova delovna mesta za mlade in iskalce prve zaposlitve, moramo takoj začeti ustvarjati in izkoriščati razvoje priložnosti ter s tem sprostiti potencial, ki ga slovensko gospodarstvo ima. Proces okrevanja poteka prepočasi. Odstraniti moramo nepotrebne birokratske ovire in sprostiti bančni krč, tudi s pomočjo jamstvenih shem za mlade.

Posamezniki iz vrha državne politike se zanjo pohvaliti, da v Sloveniji prav veliko birokratskih ovir niti nimamo več…

Vzemimo samo področje prostorskega načrtovanja in umeščanja objektov v prostor. Se vam zdi normalno, da občini Piran že dva mandata ni uspela sprejeti prostorskega plana? Natančno vemo, kaj hočemo in kaj potrebujemo, pa nam to nič ne pomaga. Vsakič znova se v Ljubljani nekaj zalomi. Čas teče, kot da je zastonj. Pa ni. Z vsakim dnem izgubljamo načrtovane prihodke. Ni delovnih mest, ki bi jih ustvarile investicije, ni gostov, ki bi generirali gospodarsko rast. Vzemimo primer našega letališča. Občina je leta 2004 izpeljala dokapitalizacijo podjetja Aerodrom Portorož in si zagotovila partnerje s sredstvi za investicijo v posodobitev letališke infrastrukture. Smo v letu 2014, prostorskega akta, ki bi ga morala sprejeti država, pa še vedno nimamo. Izgubili smo celo desetletje, pa smo še vedno tam, kjer smo bili. Po zadnjih informacijah naj bi bil državni prostorski načrt sprejet leta 2017, če se seveda vmes ne bo kaj spremenilo. Podobno se je zgodilo z načrtovanim igriščem za golf.

Pa niste še obupali?

Vdaja ni v moji naravi. Kjer nekdo vidi oviro, ki se ji je treba izogniti, sama vidim izziv, s katerim se je treba spoprijeti in ga premagati. Tudi ta problem je mogoče rešiti s hitro spremembo zakonodaje in s sprejemom operativnega načrta umeščanja objektov v prostor. Sem ženska, ki ve kaj hoče in kako to doseči. Nerada izgubljam čas s prerekanji in nepotrebnimi razpravami, verjamem v akcijo in dejanja. Mogoče pa je res že čas, da tudi takšni ljudje pridemo v parlament.

Tudi minister Dejan Židan je pred dnevi na Tartinijevem trgu napovedal, da "bo Meira Hot državnemu zboru pokazala, kako je treba delati v korist ljudi."

Ponosna sem na njegovo zaupanje in zaupanje vseh, ki so podprli mojo kandidaturo. Zavedam se, da političnih vozlov v Ljubljani ne bo enostavno razplesti, obljubljam pa, da bodo občanke in občani Pirana v meni dobili poslanko, ki se bo znala boriti za svoj kraj in nikoli ne bo pozabila, od kod prihaja in čigavo zaupanje uživa.