V Kortah pri gozdu imajo tri terase s pogledom na Nanos. Farmo obdaja pločevina, ki ima dve funkciji; da polži ne zbežijo iz farme, in da plenilci in škodljivci (ježi, žabe, krti, hrošči in drugi) nimajo vstopa v farmo.

V 18 ogradah živijo polžki, kjer rastejo in dosežejo tržno vrednost. Polži potrebujejo sončno svetlobo, toplota pa jih "žge". Kolobariti morajo zaradi rastlin, saj ko jih pojedo ni več hrane. Zato imajo posejane krmne rastline kot so radič, krmni ohrovt, blitvo in sončnice.

Že dve leti pred začetkom polžjereje, so Antolovičevi začeli razmišljati o tem, kaj bi s svojim zemljiščem počeli, vendar ker niso imeli ne izkušenj ne tradicije z vinogradništvom in oljkarstvom so se odločili, da bi poizkusili z nečim novim. Tako so se že leta 2008 pričeli ukvarjati s polžjerejo. Letno pridelajo med tremi in štirimi tonami polžev. Veliko večino vzrejenih polžev prodajo v Italijo, v Furlanijo Julijsko krajino, s polži pa zalagajo tudi restavracije v Parizu in v Ženevi. Maloprodajna cena polžev se sicer giblje od 16 do 24 evrov na kilogram.

To je pravzaprav družinsko podjetje, za katerega skrbijo vsi štirje člani družine, ki so si skrbno razdelili naloge; sestra se ukvarja z marketingom, mama skrbi za farmo, moška člana pa za fizična dela na farmi. Vrsta polžev, ki jih gojijo je Helix Aspersa Muller (pri nas bolj poznan kot slamnati vrtni polž), ki je glede na vremenske in naravne pogoje najboljše uspeva. Gre za avtohtono vrsto, zato njena prisostnost ne ogroža istrskega ekosistema. Dogovarjajo se sicer, da bi na Prekmurju postavili še nekaj farm po sistemu franšize.