Kako ste prišli do odločitve, da se boste potegovali za mesto rektorja Univerze na Primorskem?

Reči moram, da se globoko ne strinjam z načinom vodenja univerze v  zadnjem mandatu. Razmišljal sem, da imam dve možnosti, kako se lahko te situacije lotim. Lahko bi nergal in stresal slabo voljo, pa se mi to ni zdelo najbolj produktivno. Raje sem se vprašal, kako bi lahko to rešil in pomislil, da lahko dejansko kandidiram. Formalno sem izpolnjeval vse pogoje, da to lahko naredim. Ocenil sem, da bodo imeli kolegi z mojo kandidaturo alternativo, da bo skupnost imela možnost, da se zavzame za dolgoročni razvoj. Menim namreč, da je velik problem univerze, da se na stvari ne gleda dolgoročno, ampak kratkoročno, v korist posameznikov, na škodo vseh. Moje dejanje je dejanje odgovornosti, ker če tega ne bi sedaj naredil, tudi ne bi imel pravice, da bi nergal, ampak bi moral sprejeti dejstva takšna kot so. Če bo skupnost prepoznala v mojem programu to alternativo in ji dala mandat, bomo videli novembra.

Zaradi katerih referenc menite, da ste primerni kandidat za rektorsko funkcijo, kakšne so vaše kvalifikacije?

Začel bi že pri tem, da moja pot ni bila klasična akademska pot. Po zaključku študija iz strojništva sem delal več let v gospodarstvu, kar pomeni, da vem, kako gospodarstvo funkcionira, ker v nekaterih temeljih sta gospodarstvo in akademska sfera različni. Kasneje sem na Fakulteti za management opravljal celo vrsto odgovornih nalog. Bil sem prodekan, predstojnik katedre, vodja poletne šole, nenazadnje pa sem bil v letih med 2008 in 2011 tudi prorektor za študijske zadeve, kar seveda pomeni, da zelo dobro poznam ustroj univerze, ne samo delovanje posameznih članic, kar se mi zdi ključno.

Poudaril pa bi, da je rektor samo prvi med enakimi in vodenje ni samo na rektorju, ampak mora voditi univerzo s pomočjo rektorske ekipe, ki skupaj s sodelavci in študenti oblikuje razvoj univerze.

Univerza je v Kopru prisotna že 12 let, še prej so bile tu posamezne fakultete. Se vam zdi univerza dovolj vpeta v okolje, oziroma, jo je okolje že dovolj prepoznalo?

V programu sem zapisal, da ugotavljam, da smo v 12 letih, odkar obstajamo, veliko dosegli. Ampak med zadevami, ki jih nismo dosegli, je ravno prepoznavnost v okolju. To nam v veliki meri ni uspelo. Pri pripravi programa dela kandidata sem zapisal, da univerzi manjka lastna identiteta. Pomanjkanje jasne identitete pa pomeni tudi to, da ne znamo povedati okolju, zakaj smo sploh tu. Če tega ne znamo povedati, okolje razume, da smo mi tu, zaradi nekaterih drugih razlogov, kot bi morali biti. Verjamem v to, da se moramo z okoljem bolje povezati, predvsem pa biti veliko bolj proaktivni. Ne moramo pričakovati, da bo okolje prihajalo do nas in nas spraševalo, ampak moramo mi okolju povedati, kaj lahko naredimo.

V teh dneh je veliko govora o drugem tiru, a o tem vprašanju univerza ni uspela vzpostaviti proaktivnega, strokovno podkovanega stališča. Na takšna vprašanja mora univerza proaktivno odreagirati in predstaviti alternativne možnosti.

Uvodoma ste dejali, da se globoko ne strinjate z načinom vodenja univerze v zadnjem mandatu. Kako ocenjujete pretekli mandat dr. Dragana Marušiča. Kar vratolomen je bil, vsaj kar lahko vidimo v medijih.

Še raje kot na pretekla štiri leta, bi se najprej vrnil še nekoliko nazaj in ocenil vseh dvanajst let univerze. Tukaj lahko pokažemo, da smo marsikaj dosegli, nenazadnje začeli smo z neodvisnimi članicami, ki so imele svoje študente in vse skupaj povezali in razvili, zgradili nekaj ustreznih zgradb, v katerih lahko ljudje delajo, tako da imamo kar nekaj za pokazati. Število študentov je bilo okrog 7000, v najboljših časih, sedaj smo sicer že pod 6000. Bilo je nekaj pozitivnih zgodb, na drugi strani pa vidimo, da sinergije med članicami in sinergije med vedami niso bile izkoriščene. To, da bi se dejansko bolj vpeli v lokalno okolje, da bi nas to dojemalo kot pomemben dejavnik.

Ta univerza je najpomembnejši projekt tega okolja od osamosvojitve dalje. Morate vedeti, kaj mi nosimo na sebi. Torej, če smo najpomembnejši projekt, potem se moramo tako tudi obnašati. Bojim se, da v tem smislu, koliko smo se mi vpeli v okolje, tega v resnici nismo še potrdili. Tako da pomanjkanje sinergij in pomanjkanje vpetosti v okolje vidim kot ključna problema. Imamo pa tudi težave z bivanjskimi prostori, tudi materialni pogoji za delo na nekaterih članicah žal niso zadovoljivi.

Kje je po vaši oceni univerza danes?

Mislim, da v zadnjem obdobju univerzo karakterizira nekaj, kar bi lahko poimenoval, uzakonjeno absolutistično vodenje, prežeto z netransparentnim načinom financiranja članic, s pomanjkanjem dialoga znotraj univerze in z dejstvom, da imamo preštevilne medijske afere. Univerza se preveč časa ukvarja sama s seboj, namesto da bi se ukvarjala s tistim, kar je njeno poslanstvo.

Usedimo se, poglejmo, kaj je na univerzi dobrega. Tega ni malo! Poglejmo, kaj lahko nadgradimo s tem, da se povežemo, postanemo še boljši in poglejmo, kje so še priložnosti, kjer se lahko razvijemo naprej. To je moj poenostavljen recept za uspeh.

Kje vidite Univerzo po vašem rektorovanju čez deset let?

Najprej bom videl univerzo, ki upošteva tri temeljna načela. Transparentnost: v komunikaciji z vsemi deležniki in v dostopu do javnih podatkov ter transparentnost v poslovanju oz. delovanju univerze. Enakopravnost: programi, članice in študentje morajo biti enakopravni, vsi morajo imeti enak položaj za razvoj, kar danes manjka. In kot zadnje načelo, smotrna poraba virov: tako finančnih kot človeških. Če bomo to dosegli, bomo dosegli tudi preboj.

Univerza bo morala ta načela prevzeti in z njimi živeti, to je nujno. Če bomo to dosegli, bomo odpravili problem identitete, povezanosti z lokalnim okoljem. Univerzo vidim kot bistveno bolj vpeto v lokalno okolje. Lokalno okolje jo mora dojeti kot nekaj, s čimer lahko sobiva.

Kje se po vaši oceni nahaja univerza v odnosu do sester v Ljubljani in Mariboru?

To vprašanje je po svoje zelo izzivalno. Stvari moramo dati v zgodovinski kontekst. Zgodovina, ki jo ima ljubljanska univerza je bistveno daljša. Tudi zgodovina mariborske je daljša in mi smo dejansko stari šele 12 let. Moram reči, da sem pred kratkim dobil prijeten komentar, da se moramo zavedati, da je v bistvu univerza še najstnica in da moramo te pubrtetniške težave reševati strpno. Ta percepcija je zelo dobra. A se zaradi tega ne smemo umikati od težav in problemov.

Menim tudi, da sta Univerza v Ljubljanu in Mariboru v zadnjem obdobju naredili nekaj pomembnih korakov. Obe sta zgradili veliko ležišč in vlagali v gradnjo. Univerza v Ljubljani zelo veliko dela na tem, da povezuje programe. Poznajo doktorske programe, kjer sodeluje več članic univerze. Sodelovanje med fakultetami pa so pripeljali tudi že na nivo magistrskega študija.

V začetku tedna je ŠOS predstavil stanovanjsko problematiko. Ljubljana in Maribor, kot ste že tudi sami omenili, praktično nimata več težav, kar se tiče nastanitve študentov, medtem, ko vemo, kako je v Kopru. Kakšni so vaši načrti na tem področju?

Preden sem oddal formalno kandidaturo, sem se pogovarjal tudi s študenti in zaznali smo več problemov, na katere tudi opozarjam. Bivanjski prostori na UP so eden najbolj perečih problemov. Po pridobivanju informacij sem dobil oceno, da nam primanjkuje približno 600 do 700 ležišč. Ne govorimo o tujih študentih, ne o doktorskih ali gostujočih profesorjih. V obdobju, ko sem bil član vodstvene ekipe univerze (2008-2011), smo zagnali dva velika projekta, ki sta bila v soglasju z državo in lokalno skupnostjo. Narejeni so bili vsi potrebni načrti in arhitekturne rešitve. To sta kampus Livade in Sonček. Danes smo leta 2015, od kampusa Sonce nimamo nič, za Livade pa čakamo odprtje prvega stolpiča, ki pa tako ali tako ni namenjen študentskim ležiščem.

Menim, da je treba ta dva projekta dokončati, obenem pa je treba pogledati, katere rešitve so tiste, ki bi lahko bile mogoče za lokalno okolje, gledano skozi neko njihovo razvojno perspektivo, mogoče še boljše. Konkretno, izolski župan, Igor Kolenc, je omenil, da je v njegovi občini veliko prostorov, ki so dejansko prazni in ena od rešitev, da bi jih napolnili, je lahko tudi preureditev v študentska ležišča.

Katera od rešitev se vam zdi realnejša in hitreje uresničljiva?

Livade bi morali dokončati, tam so bili zamišljeni vsaj štirje stolpiči. Gre tudi za kar znatno površino in glede na to, da smo tam naredili korak naprej, je to iniciativa, ki bi jo veljalo peljati naprej in jo zaključiti. Poleg tega bi se pa moralo gledati tudi, kaj je s prostimi prostori. Sicer pa morajo tudi študentje povedati svoja mnenja.

Za Sonček pa menim, da je še stvar razprave. Projekt se v ničemer ni začel, kot je bilo dejansko načrtovano. Sicer projekt še ni mrtev, ampak je recimo  priključen na aparate, kar pomeni, da ni v najboljšem stanju.