Po uspešni misiji, ki sta jo izpeljala v sklopu divizije 21 Jump Street, sta Schmidt (Jonah Hill) in Jenko (Channing Tatum) postavljena pred novo nalogo. Prenovljena divizija, 22 Jump Street (novo ime zgolj zaradi selitve centra čez cesto), ju tokrat pošilja na fakulteto, kjer se, podobno kot v predhodni zgodbi, pojavi smrtonosna prepovedana substanca, ki je že terjala svojo prvo žrtev. Ponovno morata najti glavnega preprodajalca in njegov (ali njen) vir ter tako preprečiti morebitno razširitev droge po preostalih ameriških univerzah. Misija ni ravno preprosta, saj bodo skušnjave študentskega življenja  pri reševanju težkega primera trd oreh za mlada policista.

Kako opisati komedijo?

22 Jump Street (v izvirniku 22 Jump Street: Mladeniča na faksu) s svojo dodelano zgodbo, neobrzdanimi dialogi, številnimi pokloni (likom, filmom, igralcem in žanrom) ter pravo dozo pretiravanja otežuje misel o 'preprostem nadaljevanju' prvega dela franšize. Seveda, prvi, 21 Jump Street, je nekakšen revival (Američani bi tudi uporabili izraz 'reboot', morda tudi rimejk) istoimenske zelo uspešne kriminalne serije iz konca osemdesetih let. Kaj pa 22 Jump Street? Je zgolj nadaljevanje? Upam si trditi, da ni samo to, ker v sebi nosi prepričljive primesi rimejka in, predvsem, parodije. Slednje nam dokazuje, da imamo pred seboj, končno, veličasten komični film, ki vsebuje formo običajne parodične komedije zmešano z aktualno (pričakovano) obliko komičnosti, ki je sedaj nujna, predvsem za občinstvo. Povrhu vsega pa je celoten film na več mestih začinjen z inserti samoironije in kritike neobrzdane hollywoodske produkcije komedij ter akcijskih vsebin.

Režiserja Phil Lord in Christopher Miller (21 Jump Street, Lego Movie) sta, tako kot pri predhodniku, dokazala, da jima ne primanjkuje idej in da sodita med člane nove generacije režiserjev komedij. In njuna izbira Hilla ter Tatum za glavni vlogi se je izkazala za eno boljših potez, saj se v obeh filmih čuti zagonetna povezanost obeh igralcev, ki tvori glavni, ne samo igralski, okvir filma. Dopolnjujeta se na vsakem koraku in lajšata gledanje filma, ki bi ga že majhna sprememba stala visoke kotiranosti in dobrih ocen.

Torej, ko se boste v kino odpravili gledati 22 Jump Street, boste imeli pred seboj nadaljevanje filmske adaptacije, ki deluje kot rimejk prvega dela, vendar je v osnovi parodija, kar potrjuje tudi kolega kritik Matevž Jerman: "22 Jump Street se namreč neprestano lucidno norčuje ravno iz dejstva, da je tudi sam film v resnici adaptacija (ter povrh vsega tudi nadaljevanje) znamenite franšize." 

Film ne skriva zgodbe, se ne zmeni za vaša pričakovanja. Vse deluje kot nekakšna nesramna igrica režiserjev z vsem izredno zastrašujočimi 'spoilerji'; kot da bi film že ogledali film skozi luknjo v ključavnici, vseeno pa vsega niste uspeli ujeti. Nič ne de, četudi naj bi vse potekalo tako kot v prvem Jump Streetu, vas bo domiselnost filmske ekipe še kako presenetila.