Zgodba

Ekipa prijateljev se spet združi, vendar tokrat v nekoliko drugačnih okoliščinah. Ni poroke, ni obletnic, ni ničesar zabavnega. Preprosto: Alan (Zach Galifianakis) se obnaša (spet) neprimerno, ker ne jemlje več zdravil, poleg tega njegov oče nepričakovano umre, tako da se vsi bližnji odločijo, da prepričajo Alana, naj odide po pomoč v za to namenjeno zdravilišče. Ko pristane na pobudo t. i. intervencije, ga Phil (Bradley Cooper), Stu (Ed Helms) in Doug (Justin Bartha) pospremijo do cilja. Na poti pa jih napadejo zamaskirani kriminalci in odvedejo pred Marshalla (John Goodman), ki zahteva, da mu pomagajo najti Chowa (Ken Jeong), ker mu je ukradel (pre)veliko količino zlata. Chow je zbežal iz zapora na Tajskem in volčja druščina se spet znajde v godlji – brez kakršne koli ideje, kje in kako se lotiti nevarne naloge.

Režiser Todd Phillips ("Due Date", "The Hangover") je želel ponuditi novo pripoved znotraj že vnaprej dobro poznanega okvirja. Umaknil je pojem zabave, kar je dojemanje celotne avanture postavilo na resnejši nivo, vključil je zlobni lik Marshalla, dodal nekaj nepričakovanih smrti in nas ni takoj popeljal v Las Vegas. Kljub vsemu pa se je držal poznanega dramskega trikotnika Prekrokane noči, ohranil lik zmešanega Kitajca, nepredvidljive in nevarne zaplete pri doseganju cilja nesrečne družbe in seveda katarzični konec – pa da ne omenjam, hvala bogu, ohranjene tradicije postfilmskega zaključka, ko ponudijo občutke jutra po zelo hudi zabavi (če greste v kino, počakajte še nekaj trenutkov, preden odidete iz dvorane).

Komičnost je še zmeraj prisotna

Seveda naj bi zgoraj omenjene zadeve delovale kot dodana vrednost k tretjemu delu sage Hangover, vendar ni ravno tako. Komičnost je še zmeraj prisotna, vendar ne v taki meri, kot smo vajeni v predhodnih filmih. Potek zgodbe je dodobra začrtan in rdeči niti lahko lepo sledimo, vendar ni začutiti nikakršnega presežka znotraj prekrokane sfere, sploh pa znotraj žanra, v katerega sodi filmski izdelek. Igralska zasedba je v glavnem enaka kot v enki in dvojki, za razliko od Goodmana, ki zelo dobro izpelje vlogo zlobneža. Torej pri vseh ostalih pričakujemo približno enako vedenje, kot smo ga vajeni. Phil in Stu ne izstopata. Slednji morda nekoliko bolj zoprno kriči med celotnim filmom. Kar se pa tiče Alana in Chowa, so se odločili, da jih potencirajo do tolikšne mere, da presežejo mero humorja in skozi celoten film gledamo dva zoprno nesramna lika.

Prisotna sta še faktorja vračanja in navezav. Prvi deluje kot prečiščenje za dosedanja slaba ravnanja, drugi pa je gledalcem v pomoč pri sestavljanju in razumevanju zgodbe. Navezave, kot je na primer tista na Beatle, ki v vrsti prečkajo cesto, pa so dejansko služile kot opozorilo na razcep celo gledalcem zelo priljubljene druščine.

"The Hangover Part III" so promovirali kot uokvirjenje zgodbe, kot konec celotne ideje (zabave). Res je zaključek, ker po taki komediji ni pametno nadaljevati. Preko likov se začuti sporočilnost filma, saj že Phil, ko se znajdejo v Las Vegasu, izusti: "This ends tonight." Torej si dovolim razmišljati, da vse skupaj ni toliko potreba po zaključku kot želja režiserja, da uspešni projekt reši pred propadom, pred morebitnim kolektivnim slabim spominom na ime "Hangover".

Saga se je tako končala. Ne bo več zabav, ne bo več popolnih izbrisov spomina. Ne bo več iskanja izgubljenih prijateljev. Hangover franšiza je lepo izkoristila moment s prikazom občutkov, ki smo jih vsi doživeli vsaj enkrat v življenju. Vse skupaj pa je spominjalo na odraščanje tako režiserja kot likov in same avanture. Prišli so do trenutka, ko je potrebno sprejeti dejstvo staranja in umika. Sedaj pa je čas za zrelost, ker z odraščanjem vse postaja resnejše in, ponekod, mračnejše. Vsak in vse gre svojo pot: mi z dvorane, film pa v kolektivni spomin ocenjevanja.

Več recenzij najdete s klikom na to povezavo: Filmofilofilmu