Režija: Antoine Fuqua

Igrajo: Gerard Butler, Aaron Eckhart, Morgan Freeman in drugi.

Zgodba

Zelo enostavno in na kratko: zunanji nepredvideni sovražniki z natančnim načrtom napadejo ZDA direktno v srce in možgane  – v Belo hišo, kjer obenem domuje predsednik. Napad je uspešen, vse dokler se kot edini preživeli v obrambi Bele hiše ne izkaže predhodno zaposleni specialni agent Mike Banning (Gerard Butler), ki je še edina možnost za ZDA, da najde rešitev zoper sovražnike in odreši predsednika in ameriško avtonomijo.

Dobre stare akcije

Med ogledom filma sem se večkrat spomnil na dobre akcijske filme s konca osemdesetih in začetka devetdesetih. Ko je vse še delovalo (ne)mogoče in smo si drznili sanjati, da obstajajo tovrstni nepremagljivi junaki, ki so dejansko običajni policaji ali vojaki. Dobe pristnih in 'old school' akcijskih filmov je dejansko konec. S težavo se spogledujemo s filmom, ki želi pogreti skorajda v preteklost postavljene sanje in ponuditi 'nekaj novega'. Priča smo mešanici in s komičnimi inserti prežetega 'Die Hard' junaka, ki vsebuje veščine Bourna in se znajde v območju s filma 'Syriana', ki je preneseno sredi Washingtona – težko se soočamo s celotnim okvirjem filma. Je pa količina smrtnih žrtev in krvi primerno zadovoljiva, če ste oboževalci tipa 'Expendables'.

Gerard Butler ('Chasing Mavericks', '300') izgleda kot nova hollywoodska akcijska izbira in v ekipi z dvema mogočnima zvezdniškima ikonama, kot sta Aaron Eckhart ('The Dark Knight', 'Thank You for Smoking') in Morgan Freeman ('Oblivion', 'The Dark Knight Rises') se vzpostavi potencial za močno pripoved, vendar še vedno ostanemo hladni in nad nami skozi celoten film vehementno preži predvidljiv konec. Niti priznani režiser novodobnih socialno-kritično obarvanih in delno patriotskih akcijskih trilerjev, Antoine Fuqua ('Brooklyn's Finest', 'Training Day') ni uspel ponuditi tiste dodane vrednosti, ki jo akcijski žanr zahteva.

Sporočil(n)o(st)?!

Severna Koreja je zlo – in tukaj zaključimo s tematiko razumevanja zla s strani ZDA. Druge oblike sporočilnosti so lahko razumljene kot stanje strahu, ki potihem prežema ameriško bit, ki se jo Američani bojijo priznati ali celo doumeti. Če bi bil film predstavljen kot sanje, bi se dejansko umestil med mokre želje psihoanalize, vendar se (pre)hitro prelevi v bolno željo kapitalizma − v tisto fazo neoliberalnega razvoja, ki se lahko zgodi in ga določena skupina ljudi pričakuje. Hkrati pa strah neobvladljive drugačnosti Američane postavlja v območje somraka. Ponekod sem pomislil na samokritiko ZDA, vendar je vse skupaj zapakirano na tak način, da ta teorija usahne po 20 minutah filma.

Olimp kapitalistične neoliberalne dobe ni še padel, se pa polagoma razdira. Stanje sveta je dokazalo, da bogovi krvavijo in delajo napake, ki pa še vedno 'udarijo' navadne smrtnike. Prišlo je obdobja kontendenta za novi sedež Olimpa in staremu redu to ni po godu. Film ni dejansko kritika ali opis stanja, je morda svarilo? Če je temu tako, se lahko vprašamo: svarilo za koga?

Sorodne vsebine:

Filmofil o filmu: Jack Reacher

Recenzija: Skyfall

Recenzija: Mogočni Oz