'Pain & Gain' je posnet po resnični zgodbi, v kateri Daniel Lugo (Mark Wahlberg), trener fitnesa v Miamiju, sanja o boljšem življenju in doseganju ameriških sanj. Njegove ameriške sanje pa nenadoma postanejo dosegljive, ko se v fitnesu pojavi bahavi bogataš kolumbijskega rodu, Victor Kershaw (Tony Shalhoub) – v njem Daniel vidi svojo priložnost. Z dvema zelo naivnima prijateljema skuje načrt, ki vključuje 'prevzem' bogataševega premoženja in, seveda, bogataševo smrt. Načrt uspe, vendar le delno. Nepredvidljive 'malenkosti' spravijo Daniela v še večje brezno, iz katerega pa ni izhoda.

Michael Bay ('Transformers', 'Island') nam tokrat ponudi film z drugačnimi velikani: 'napumpanimi' fitnes atleti iz devetdesetih let. Retro-patetični priokus dejansko privabi gledalca. Dejstvo, da je posneto po resnični zgodbi, še dodatno začini fazo zanimanja. Celotna ideja pa se skrči v pomembnem stavku: "I'm Daniel Lugo, and I believe in fitness." Fitnes nosi veliko težo, saj je prispodoba (novodobnega) neoliberalnega doseganja ameriških sanj. V fitnesu je vse odvisno od tebe: hitrost spremembe, način spremembe, vztrajnost itn. Cilj te čaka, vendar ne veš, kdaj in kako ga boš dosegel. In cilj je dosegljiv. Tudi z goljufanjem. Kot življenje, le da fitnes omogoča bolj učinkovite načine goljufanja.

Ne vem, ali je režiser z eksplozijami in z banalnimi dialogi (pre)napolnjenih filmov želel moralizirati o pravičnem in korektnem doseganju življenjskih ciljev ali opozoriti na kaznovanje slabih ljudi ali zgolj motivirati ljudi, da je vse odvisno od njih samih v življenju, le posledic se morajo zavedati. Ne vem. Zavedam se, da se je lotil resnične zgodbe, ker je na razpolago in je preverjena – Michael Bay style. In da se film nekajkrat izgubi v kakšnem nesmislu, čudnih (preveč trivialnih) dialogih ter prekomernem patetiziranju mišičastih glav.

'Pain & Gain' me je spomnil na film izpred treh let o lobistu Jacku Abramoffu, ki je izjavil: "I'm Jack Abramoff, and I work out every day." Slednji je tudi slabo končal, vendar je poskusil in (za krajši čas) dosegel svoje ameriške sanje. Američani vidijo v športu orodje za doseganje cilja. Šport kot izgovor, merilo in beg pred resnico. Američani so spojili Macchiavellija in fitnes. Macchavellitness.

Da me ne bi slučajno narobe razumeli. Ne podpiram nelegalnih načinov doseganja kakršnih koli ciljev, še manj pa ploskam Danielu Lugi ali pa Jacku Abramoffu. Moramo pa nujno upoštevati dejstvo, da oba je vodila naprej motivacija po boljšem življenju. Želela sta si več. Tudi dosegla sta tisto 'več'. Problem pa izhaja iz ameriške družbene genetske zasnove, ki vsiljuje ljudem pretiravanje in velikokrat se posledic ne zavedajo, še manj pa jih pričakujejo.

'Pain & Gain' ni samo film o resnični zgodbi in ni film samo za 'tipe, ki hodijo v fitnes'. Če izhajamo iz slovenskega prevoda naslova, bi lahko razumeli sporočilo filma tako: "Dvigni se in naredi nekaj s sebe, če še nisi!" Pa le posledic se zavedajte in ne škoditi drugim.

Več recenzij najdete s klikom na to povezavo: Filmofilofilmu

Sorodne vsebine:

Filmofil o filmu: Jack Reacher

Recenzija: Skyfall

Recenzija: Looper