Zgodba

Postavljeni smo v prihodnost, kar 1000 let naprej, ko naj bi ljudje že davno zapustili Zemljo, ki naj bi jo sami pretvorili v neznosno bivališče. Kitaj Raige (Jaden Smith) je mladenič in si želi postati pravi bojevnik in vojak kot njegov oče Cypher (Will Smith), da bi se približal odsotnemu očetu, vendar neuspešno. Kljub vsemu se odpravita na skupno pot na tuji planet, vendar se potovanje izjalovi in ladja strmoglavi ravno na Zemljo, ki je po tolikih letih evolucije postala neprimerna lokacija za človeško življenje. Cypher je ranjen in naivni Jaden je edina rešitev, da ju spravi s planeta – prehoditi mora 100 kilometrov po neznani lokaciji, da najde napravo, s katero bo poslal signal za pomoč.

Nejasnosti in problematika

Ideja filma je zanimiva, četudi izpeljana precej klavrno in samoumevno. Pojavijo se trenutki, ko se gledalec znajde z občutkom "Joj, še en znanstvenofantastični postapokaliptični film!" in se lahko z vso pravico vpraša po razlogu, ki ga je pripeljal gledat omenjeni film. Zgodba izpade zelo trivialna, kar lahko potrdi  tudi dejstvo, da je avtor zgodbe sam Will Smith (MiB 3, Hancock). Glavnina pripovedi pa se odvija okoli disfunkcionalnega odnosa med sinom in očetom, kar je spet ena izmed slabo izpeljanih "fragmentov" celote – ni jasno, ali imata težave zbližanja lika ali igralca sama. Nekateri omenjajo analogije s scientologijo, vendar bi raje izpustil tovrstno razpravo in se raje usmeril na ostale pomembnejše vidike, ki so vidni in prisotni v zadnjem filmskem izdelku režiserja M. Night Shyamalana (The Last Airbender, Unbreakable).

Ta se je vrnil po dolgoletni absenci tako kot Will Smith. Priča smo filmu, ki naznanja povratek, prav tako kot se oba glavna lika nenadoma (po)vrneta na Zemljo – seveda ne po lastni volji. Povratek v zgodbi in namenu se je izkazal za slab izid sodelovanja med Shyamalanom in Smithom (prvi se je vrnil po triletnem premoru, za drugega pa je to drugi film poleg MiB 3 po štirih letih). S prežvečeno postapokaliptično pripovedjo sta se dejansko oba želela varno plasirati nazaj na trg, kar pa se je izkazalo za slab načrt. Priznati je treba, da so učniki, fotografija in montaža na izredno visokem nivoju, kar lahko pri Shyamalanu vedno pričakujemo. Duša filma pa je splahnela, še preden so zadevo zaključili. Ali gre morda zgolj za samorefleksijo ustvarjalcev, ki jo želijo prenesti na občinstvo?

Tudi Will Smith ne prepriča. Predvsem za njegove oboževalce bo film razočaranje, saj večino časa presedi pred ekranom in pomaga sinu, ki se trudi preko številnih nevarnosti rešiti oba. Jaden Smith (The Karate Kid, Pursuit of Happiness) je še mlad igralec, ki pa z rednimi vajami lahko v prihodnje doseže visoke standarde igralstva.

Predvidljivost in Shyamalan po navadi ne hodita z roko v roki, vendar je tokrat nepredvidljivo presenetil s predvidljivostjo.

Česar pa ne smemo izpustiti, je v filmu nenehno izpostavljen pojem strahu. Skozi celotno zgodbo vcepljajo misel o neustrašnosti oziroma stanja brez občutenja strahu. Strah je možnost. Will Smith je želel opozoriti ljudi, da s(m)o postali mevžasti in se ne borimo več niti zase niti za svoj svet in prepuščamo vse drugim ali preprostemu sosledju dogodkov. Morda se motim. Lahko je želel le kritizirati oblast, da mora s tršo roko nadaljevati z vodenjem držav(e). Morda se spet motim. Kakorkoli že, ameriško dojemanje strahu kot strupa za nacijo je lahko zelo pronicljiva in do določene mere zelo nevarna.

Sedaj pa se pojavi še vprašanje o dejanski sporočilnosti filma. Morebiti pa je namen filma podati več sporočil, ki jih sami ne dojamemo kot ljudje, ker smo del uničujočega aparata, ki s strahom v kosteh razgrajuje Zemljo; morda se moramo zavedati moči in možnosti preseganja lastnih omejitev in postati brez strahu, da premagamo ovire; kaj pa, če je enostavno treba paziti na naš mali dom, ki se imenuje Zemlja, ... ali pa se ga tudi bati … Sporočil je (lahko) veliko, vendar na koncu gledalcu v mislih doni zgolj dejstvo, da visoko kotirana igralec in režiser skupaj ponudita zelo nizko ocenjeno stvaritev.

Več recenzij najdete s klikom na to povezavo: Filmofilofilmu