V notranjosti države so v teh zimskih dneh razmere za pohodništvo lahko zahtevne, po drugi strani pa je območje slovenske obale in njenega neposrednega zaledja "naravnost idealno za celoletno rekreacijo", je za STA ugotavljal Zubin. To se odraža tudi v odzivu pohodnikov, saj so poti na tem območju stalno obiskane.

Ob lepem vremenu se iz marsikatere od teh poti odpirajo razgledi čez Koprski in Tržaški zaliv do oddaljenih vrhov Julijskih in Karnijskih Alp. "Tudi Dolomiti so v lepih, jasnih dneh kot na dlani. Posebno kakšen mrzel zimski dan je kot naročen za to," dodaja predsednik OPD.

Poleg mreže planinskih poti v skupni dolžini okoli 170 kilometrov sta tu še evropski pešpoti. Tako so lani uredili slovenski del poti E 12, ki sicer poteka po obalah Sredozemlja in na našem koncu povezuje nekdanji mejni prehod Škofije in mejni prehod Sečovlje. E 6 pa se s Slavnika po notranjosti istrskega hribovja spušča do morja in se nad Belvederjem priključi E 12.

Decembrski pohod

Potem je tu še cela mreža tematskih poti. Vsaka od teh krožnih poti je dolga za dve do tri ure hoje, zahtevnejši pohodniki pa jih lahko tudi povežejo. Tovrstnih poti je samo v koprski občini za okoli 150 kilometrov in za njihovo vzdrževanje prav tako skrbi OPD.

Na splošno Zubin opaža, da obiskovalci poti intenzivno uporabljajo, na njih pa srečujejo tudi tujce, od Italijanov in Avstrijcev do denimo Angležev.

Slovenska Istra je, kot ugotavlja, "prepredena z mrežo raznih poti, kolovozov, stez, ki so včasih domačinom pomenile osnovo za gibanje po terenu in dostop do parcel, do vodnih virov. Tudi v Koper in Trst so hodili po teh poteh". Prav zato je projekt koprske občine o oživitvi teh poti tako pomemben, saj gre za našo dediščino, za katero bi bilo škoda, da utone v pozabo, poudarja Zubin.

Tradicionalni pohod Truške – Frenkov bunker – Boršt

V OPD se že zadnjih pet let intenzivno ukvarjajo z urejanjem planinskih poti pod njihovim okriljem kot tudi tematskih poti v občini. Veliko dela imajo zlasti z odvodnjavanjem, saj se padavine običajno pojavijo v obliki ploh in neviht, zaradi česar prihaja do močne erozije. V grobem so do zdaj očistili vse poti, nekatere odseke pa so povsem na novo uredili. Takšen je primer dela Slovenske planinske poti pri vasi Prebeneg tik ob italijanski meji, kjer je voda popolnoma uničila pot. Na krožni poti Vinka Lovrečiča na Pomjan so z raznimi oporami ojačali in uredili stezo, večji poseg so nedavno opravili tudi na poti iz Hrastovelj proti Lačni. Samo lani so po Zubinovih besedah na planinskih poteh člani društva opravili več kot 2500 ur prostovoljnega dela.

Prav zato velja opozorilo pohodnikom, naj uporabljajo le urejene markirane poti, saj s hojo po raznih bližnjicah uničujemo naravno okolje - spomladi uničujemo cvetje, preganjamo živali, predvsem pa povzročamo erozijo tal in s tem nepopravljivo škodo, opozarja Zubin.

Prav tako je dejstvo pojav gorskih kolesarjev, s čimer samo na sebi ni nič narobe. "Težava je, da nikjer ni urejenih namensko pripravljenih, dogovorjenih poti, predvsem za zahtevnejše kolesarje," ugotavlja Zubin. Kjer so planinske poti dovolj široke in kjer kolesarji upoštevajo, da imajo na njih pešci prednost, to ni takšna težava. "Problem je, ko zapeljejo na kakšne ozke steze, kjer srečevanje ni možno" in kjer so prisotne stopnice in druge opore na stezi, po katerih se ne da voziti, ne da bi jih poškodovali. Sicer pa so vsi, tako planinci kot kolesarji, uporabniki istega naravnega okolja in z malo discipline je tudi sožitje mogoče, še meni Zubin.