Morda ste opazili, da v naši državi živi človek, ki je predsednik države, obenem pa tudi vse drugo, kar bi mu v predvolilnem boju utegnilo prinesti volilne glasove. Ampak zanj kampanja traja pet let in se je za reelekcijo začela tisti dan, ko je prvič postal predsednik republike. On torej ni le predsednik, pač opravlja vse možne poklice. Je pek, mesar, drvar, medicinski brat in komunalni delavec. Takšna omnipotentna vloga je morda res sestavni del političnega marketinga v predvolilnem boju, vendar se ob tem zastavlja vprašanje, kje potegniti črto. Ljubitelji populističnega političnega trženja bodo porekli, da je tudi Donald Trump v predvolilni kampanji počel marsikaj. Drži, predvsem na družbenih omrežjih. V praksi pa niti ne. Donaldu denimo ni bilo treba sekati drv, prodajati mesa ali peči žemljic, da bi se razlikoval od tekmice.

Problem Boruta Pahorja je drugje. V svoji obsesiji, da bi bil karseda "ljudski", je podrl zdravo, razumno in za moderno državo predpostavljeno lestvico spodobnosti in protokola, ki pritiče instituciji predsedniške palače. Gospod Pahor namreč ni le Borut, Borat ali Barbika, ampak predstavlja tudi institucijo predsednika, ki je v tej državi - naj spomnimo - najvišja neposredno (iz)voljena javna funkcija (!). Nespoštovanje formalnega položaja ne odraža zgolj poletno poplesavanje na maturantski četvorki in vzklik "to mi deli, miška mala", kar odraža kvečjemu infantilno sproščenost moškega v srednjih letih, ki sanja o kabrioletu in mladoletnicah s kratkimi krili; ne, v ozadju te erozije občutka za institucionalne okvire predsednikovanja se skrivajo brezskrbnost, aroganca in nespoštovanje državnih institucij ter državljanov. Ignoranca se je, naj spomnimo, najbolje odrazila v Pahorjevi izjavi, ko je prejel Poročilo o stanju v Slovenski vojski, ki je bilo negativno in porazno: predsednik je hladnokrvno stopil pred kamere in sporočil naciji, da je ocena negativna in da je potrebno nekaj ukreniti. Wau, če to ni sprenevedanje najvišje možne stopnje?! Taisti človek je vrhovni poveljnik oboroženih sil, bil je tudi predsednik vlade v času, ko so Slovenski vojski vzeli skoraj 40 odstotkov proračuna. Kdo je torej vsaj delni sokrivec za to porazno stanje?

To pa seveda še ni vse, kar je v svoji karieri naredil zase, pri tem pa škodoval državi. Arbitraža, denimo, je še ena epizoda, kjer ga je tedanja zvita hrvaška premierka Jadranka Kosor kot mladega osla speljala na led, Pahor pa si je pri tem domišljal, da je rešitelj vsega hudega, princ na belem konju. Objemanje in poljubi, vrhunska predstava zlaganosti, naj bi medijem in državljanom pokazali, da je predsednik priljubljen, da ga imamo radi, celo Hrvati... V svoji obsesiji po pomembnosti je nesrečnik pozabil, da je politika sinonim pragmatizma in da v njej ni prav nobenih emocij. Kaj če bi Pahorju nekdo za rojstni dan kupil Kissingerjevo temeljno delo Diplomacy?

Ko govorimo o fenomenu Pahor, je zanimivo tudi to, da ga glavni voditelji opozicije praviloma nikoli ne napadajo, kot da si želijo natanko takšnega predsednika. Njegov odnos do državljanov najbolje opisuje del pesmi Bore Đorđevića:

"Ja, na konju, oni dole, Bog te jebo, što me vole."

Svojevrstna Pahorjeve umetelnost je tudi odnos do t. i. polpretekle zgodovine, kjer na prvi pogled deluje, kot pravimo, povezovalno in neideološko. Na prvi pogled. Toda v resnici gre za precej bolj kompleksno vprašanje. V slovenski družbi namreč živijo ljudje, ki podpirajo bodisi partizansko (70%) bodisi antikomunistično ali domobransko (30%) interpretacijo zadnje svetovne vojne in sočasne družbeno-ekonomske revolucije. Namesto da bi predsednik sodeloval v teh kompleksnih, pogosto emotivnih javnih razpravah tako, da bi kot nadstrankarska institucija vsem povedal, da so tako ena kot druga stran v razburkanem 20. stoletju prispevali nekaj dobrega kot tudi nekaj slabega v družbi, Pahor raje vešče krmari med obema poloma ter se prilizuje zdaj eni, zdaj drugi strani. Kot da bi bil njegov edini namen ta, da v tem še vedno tlečem državljanskem konfliktu ne bi bil niti popraskan. Zaradi tega predsednik aktivno sodeluje na proslavah, kjer se izobešajo ustaške zastave, ki simbolizirajo tudi nasilje in zlo nad Slovenci, po drugi strani pa se udeležuje ideološko skrajno anahrone, tako rekoč stalinistične januarske proslave v Dražgošah, ki jih je urednik Portala PLUS lani v komentarju Lažgoše so nesmrtne, neumnost pa neskončna zaradi potvorjene zgodovinske interpretacije metaforično preimenoval v Lažgoše.

Višek pahorjanske samovšečnosti in ignorance se je pripetil prav v Dražgošah prvo januarsko nedeljo. Pri tem sploh ni pomembno, kaj se je tam zgodilo, kdo je koga napadel ipd., pač pa je pomembno, da je tam stoji spomenik mrtvim, ki si v skladu z obče veljavnimi civilizacijskimi vrednotami zaslužijo spoštovanje - tako kot si to zaslužijo mrtvi iz Hude jame. Tisto, kar ob tem vzbuja pozornost, je državniški protokol: predsednik je na spominsko slovesnost pred Hudo jamo prišel v obleki in plašču, v črnih čevljih. V Dražgošah je venec položil oblečen v smučarsko bundo, smučarsko kapo, obut v pohodne čevlje, pri čemer je stal zraven njega svečano oblečen pribočnik. Če ob tem dodamo, da se je predsednik v isti opravi dan prej veselil na pohorski Zlati lisici in objemal Tino Maze, smo prišli do bistva: predsednik Pahor se požvižga na protokol in svojo predsedniško funkcijo. Ne spoštuje ljudi, ki so bili na spominski slovesnosti, ne spoštuje mrtvih, katerim je posvečen spomenik, in ne spoštuje niti svojega pribočnika.

Nobenega dvoma ni, da Borut Pahor na letošnjih jesenskih predsedniških volitvah ne bo imel konkurence. Bilo bi popolno presenečenje, če bi se kot resna protikandidata pojavila Ernest Petrič ali pa denimo Janez Potočnik, ki sta v primerjavi z aktualnim predsednikom nekaj popolnoma drugega, predvsem pa nista obsedena z lastno veličino in ugajanjem. Prav tu je pahorjanski stil vladanja najbolj gol: če vaše odločitve narekuje javno mnenje, pričakovanja državljanov in strah pred tem, da bi se zamerili eni družbeni skupini, potem pač niste voditelj, ampak ste le lutka, predsedniški avatar, ki nima mnenja o ničemer. Nimate svojega lastnega mnenja o beguncih, o migracijah milijonov, nimate mnenja o slabem položaju delavcev, o kolapsiranem javnem zdravstvu, korupciji in klientelizmu, nimate mnenja o prisluškovanju v arbitraži, nimate mnenja o dogajanju v gospodarstvu in obrambnem sistemu...

Kaj lahko po tem zapisu pričakujemo od predsednika? Ničesar, saj on tako in tako nima mnenja o ničemer.