Kako se socializacija spreminja iz generacije v generacijo? Na primer, prejšnje generacije otrok so se veliko socializirale tudi na igrišču, v igralnicah, pri tabornikih, pred blokom, na ulici. Sedaj pa je veliko otrok raje doma, kjer jim družbo dela televizija, uporabljajo pa tudi računalnik. Kako vse to vpliva na razvoj otroka, socializacijo in širše, na družbo?

Obdobje, v katerem živimo, prinaša s sabo veliko negotovosti, ki se izkazujejo tudi v socializaciji. Hitrost bivanja, novi načini komuniciranja, dostop do informacij, storilnost in tekmovalnost, zahteve družbe ali vsaj vodilnih predstavnikov le-te so prinesli drugačen način življenja. Kompleksnost socializacijskih dejavnikov najbrž ni bila nikoli tolikšna kot danes. Vendar se še vedno glavni socializacijski temelji dobijo v domačem okolju in šolskem sistemu. Mimo tega ne moremo. Zdi se mi seveda romantično in hkrati utopično navajati, kako dobro bi bilo, če bi se mularija socializirala tudi v svojih vrstniških okoljih, kot pravite, na igrišču, pri tabornikih itd., saj samo po sebi to ni dovolj. Tako vsekakor lahko dobijo dobre socialne kompetence in se naučijo nekaterih veščin. Da ne bo pomote, še kako zaželeno je, da ima otrok stik in odnos z naravo, da se čim več giblje, da preizkuša meje, vendar to v socializaciji otroka ni dovolj.

Potrošniška kultura, v katero smo vpeti, in moč surovega kapitalizma še dodatno razslojujeta ljudi. Nemoč navadnega človeka se izkazuje tudi v vzgoji otrok. Vse nižji socialno-ekonomski status družin vsekakor negativno vpliva na socializacijo otrok in funkcionalno vzgojno moč staršev. Na drugi strani zahteve delodajalcev, večja odsotnost od doma, pomanjkanje družinskega back-upa in še kakšne razloge bi lahko našli, mlade prepuščajo »samosocializaciji« in posebej socializaciji šole. Zdi se, da se šole oziroma učitelji zelo razlikujejo v tem, koliko jim je pomemben prav segment socializacije oziroma širina dojemanja pomena učenja (torej poleg favoriziranih kognitivnih dimenzij še socialne, emocionalne, izkustvene …), svoje vloge, svojega poslanstva. Žal vemo povedati za mnogo šol, da v njih dela kdo, za kogar bi bilo bolje, da ne bi bil zaposlen v pedagoškem poklicu.

Družba računalnika, televizije in vseh medijev, ki nas obkrožajo, je takšna, da je pomembno, da se tudi z uporabo teh pripomočkov učimo uporabe ali shajanja z njimi, kakor tudi z mnogimi drugimi stvarmi, ki lahko tako ali drugače negativno vplivajo na nas, hkrati pa so vsak dan na trgovskih policah: npr. alkohol, cigarete …

Se otroci premalo ukvarjajo s telesno aktivnostjo, premalo družijo z vrstniki?

Ta teza je po mojem preveč posplošena. Načeloma, kot sem uvodoma podal misel, se bomo morali navaditi tudi na drugačno preživljanje prostega časa. Sicer se strinjam, da bi bilo več telesne aktivnosti dobrodošle, če smem dodati, tudi konkretnega smiselnega fizičnega dela, ampak o tem kdaj drugič.

Kaj je za otroka najboljše – ulica, skrbni starši, ki se veliko ukvarjajo z njegovo vzgojo, vključenost v društva, kot so športna društva ali taborniki? Kako ti dejavniki posamično vplivajo na njegov razvoj? 

Otroka si želimo usposobiti za vse, torej za ulico, za različne aktivnosti, naj si bodo športne, kulturne, umetniške. Vse dajejo neko dodano vrednost, ki ji lahko rečemo druženje, socialnost, in hkrati lahko mlado bitje odkriva svoje potenciale …

Torej je odgovor na vprašanje, kaj je za otroka najboljše, seveda, skrbni starši, ki znajo od otroka zahtevati, ki znajo otroka za njegovo vedenje tudi ustrezno pohvaliti ali ustrezno kaznovati. Le-ti bodo otroka tudi naučili biti na ulici, znati shajati z vrstniki ali, če hočete, uporabljati računalnik in televizijo.

Je družina izgubila svojo vlogo pri primarni socializaciji otroka?

Izgubila je ni, vloge le ni dovolj dobro procesno spreminjala. Družbeni razvoj in zahteve so v zadnjih desetletjih enormne. Socializacijski vzorci, ki jih imamo kot starši, so žal malo počasnejši. Ampak saj lahko najbrž v vsakem razvojnem obdobju najdemo tudi veliko pozitivnega in dobrega. Tudi današnja socializacija temelji na isti želji. Cilj do nje pa pomeni pot, takšno ali drugačno. Receptov žal ni.