Okoljevarstveno soglasje za postavitev plavajočega terminala, ki naj bi mu sledil še kopenski, je pristojno ministrstvo izdalo kljub številnim pripombam lokalnih predstavnikov, ekoloških združenj in raznih posameznikov. Lokalni uradniki in prebivalstvo večinoma ocenjujejo, da je kopenski terminal bolj varen, ekonomičen in ekološko sprejemljiv kot plavajoči terminal, za katerega so se naknadno odločili v hrvaški vladi.

V Zagrebu menijo, da je plavajoči terminal bolj ugodna rešitev, predvsem zaradi tega, ker je cenejši. Obenem se zavedajo, da so skladiščni prostori in proizvodne zmogljivosti omejeni. Ko se bo pokazala potreba, pa so pripravljeni na izgradnjo kopenskega terminala. Napovedali so tudi sprejetje posebnega zakona, ki bo pospešil celotni projekt. Zakon so na Hrvaškem že poimenovali "lex LNG".

Predsednik Primorsko-goranske županije Zlatko Komadina je po izdaji okoljevarstvena soglasja napovedal, da bodo sprožili upravni postopek na sodišču zaradi domnevnih nepravilnosti v študiji o vplivu plavajočega terminala na varstvo okolja. Kritičen je tudi do doslej objavljenih načrtov spremembe zakonodaje za postavitev plavajočega terminala namesto prvotno načrtovanega kopenskega.

Medtem pa so hrvaški mediji objavili informacijo o slabem odzivu trgovcev s plinom v prvem krogu javnega poziva za zavezujoče ponudbe za zakup plinskih zmogljivosti na bodočem terminalu. Ponudbo naj bi v prvem krogu, ki je bil zaključen v začetku aprila, poslala samo Ina, ki namerava zakupiti 100 milijonov od 2,6 milijarde kubičnih metrov plina, kolikor je zmogljivost terminala.

V podjetju LNG Hrvatska rezultatov prvega kroga javnega poziva niso želeli komentirati, a neuradno je slišati, da je bilo vendarle nekaj več ponudb. Pričakujejo, da bodo glavni igralci zavezujoče ponudbe oddali v zadnjem, tretjem krogu, do katerega bo prišlo v prihodnjih mesecih. Dorićeva, ki je danes prevzela vodenje LNG Hrvatska, pričakuje, da bo plavajoči terminal začel obratovati v letu 2020.

Evropska komisija je sicer konec lanskega leta s Hrvaško in Madžarsko podpisala pogodbo o dodelitvi 101,4 milijona evrov evropskih sredstev za izgradnjo terminala. Nepovratna sredstva bodo črpali iz Instrumenta za povezovanje Evrope (Cef). Vrednost celotnega projekta terminala v Omišlju na Krku je ocenjena na nekaj manj kot 384 milijonov evrov.

Poleg prepirov med vlado ter županijo in lokalno skupnostjo poteka pri projektu tudi boj za uresničitev strateških interesov ZDA in Rusije. ZDA so terminal kot način diverzifikacije oskrbe Evrope s plinom večkrat ocenile kot strateški ne samo za Hrvaško temveč za celotno staro celino, medtem ko ima Rusija zadržke do celotnega projekta.

Za hrvaško strateško energetsko investicijo je interes kazala tudi Slovenija, ki želi sodelovati pri izgradnji plinovoda za priključek na načrtovani terminal.