Antonije Hajdin je ustanovitelj in vodja Sabljaškega kluba Izola in Sabljaškega društva Koper. Pred tem je na Obali delovalo Sabljaško društvo Gladio, ki ga je vodila Petra Kladnik. Tam se je Hajdin pod vodstvom trenerja in izjemnega sabljača Jureta Jeze naučil prvih sabljaških spretnosti. Istočasno se je sabljanja na vseh treh orožjih učil v Italiji kot član Societa Ginnastica Triestina pri Robertu de Nicoli, danes glavnem trenerju kamniškega kluba.

Poklicno je Hajdin v glasbenih vodah, saj v koprski glasbeni šoli in gimnaziji poučuje violončelo. Glasbo je uspešno spojil z borilno veščino – sabljanjem. S tem športom je začel rekreativno ter z vztrajno vadbo, tudi po sedem ur dnevno, dosegel znanje, kot če bi se sabljanja učil že od mladih let. Podal se je tudi v tekmovalne vode in v veteranski kategoriji osvojil državni naslov. S tekmovalno kariero bi še lahko nadaljeval, vendar se je odločil, da gre v trenerske vode. V to ga je spodbudila ena izmed njegovih učenk violončela, ko se je odločila, da začne trenirati sabljanje. Zaupal nam je, da je bila ta pot dolga, težka, polna izzivov in konstantnih dvomov vase, če bo to zmogel. Danes, po dvanajstih letih treniranja sabljanja s ponosom pove, da jim je uspelo in se obenem zahvaljuje vsem, ki so verjeli v to zgodbo. Začetno trenersko stopnjo je naredil pri Marjanu Salobirju iz Velenja, zadnjem učencu Rudolfa Cvetka.

Antonije Hajdin (desno), ustanovitelj in vodja dveh obalnih sabljaških klubov

Sabljanje je šport postal takrat, ko so se ga začeli učiti zaradi veščin

Sabljanje je olimpijski šport, ki iz zgodovinskega aspekta vleče svoje korenine iz Egipta (cca 2000 let pred našim štetjem). Torej je star okrog 4000 let. Prvi evropski sabljač pa naj bi bil Ahil, saj se za razliko od drugih junakov svojih spretnosti mečevanja ni uril izključno zaradi boja, ampak zaradi veščin. Njegove spretnosti, kot so hitrost, okretnost, drznost, samokontrola, vzdržljivost in sposobnost opazovanja nasprotnikovih šibkih točk, se lahko zasledijo v Homerjevem epu Iliada ter delih kasnejših piscev. "Lahko rečemo, da so se po Ahilu, ki je prvi standardiziral in do neke meje akrobatiziral mečevanje, zgledovali tudi kasnejši evropski vojskovodje," je pojasnil Hajdin.

Sabljanje je po njegovih besedah kot fizični duh. Združuje vse prej naštete elemente z navdihom finese. Do prve svetovne vojne je bil najbolj cenjen in popularen šport. Priča temu so številne borilnice, ki jih najdemo v Evropi, prav tako se ena nahaja v Kopru. Sabljanje kot šport je kompatibilen z borilnimi veščinami, kot so kick box, judo in karate. Z razliko od teh športov pri sabljanju velja ena tradicija, saj ne vsebuje vmesnih rankov ali pasov. Se pravi odnos učitelj – učenec.

Sabljanje daje posamezniku zelo veliko

S sabljanjem lahko posameznik začne kadarkoli, zaradi vključitve v tekmovalni sistem, pa je najbolj primeren čas med sedmim in desetim letom, vendar po besedah Hajdina tudi to ne igra značajne vloge. "Sabljanje je namenjen vsem. Posamezniku pomaga izboljšati motorične, umske, perceptivne, psihične in selektivne sposobnosti ter odzivnost, eksplozivnost in zdržljivost. Največ pa vpliva na vedenjsko stabilnost, kot sta samokontrola in samodisciplina. Ker si je ta šport izmislila vojska, se namesto rekvizitov uporablja orožje, zato je previdnost pri tem športu velikega pomena," je dejal Hajdin.

Samo udejstvovanje v tem športu pa ni namenjeno samo za tekmovalne namene, ampak tudi rekreativno. Pri tem odrasle razbremeni vsakodnevnega stresa. Po besedah Hajdina je sabljanje dobra terapija za ljudi, ki trpijo za anksioznost, depresijo, imajo pretiran občutek sramu, motnje pozornosti (ADHD), Aspergerjev sindrom in avtizem: "Ta šport jim pomaga, da se vsem tem težavam lahko postavijo po robu ter v veliko primerih premagajo ostalo športno konkurenco. Po mojem mnenju da možnost enakovrednega vključevanja vsakega posameznika v družbo."

Pri sabljanju poznajo tri vrste orožja

To so floret, meč in sablja. Na naše vprašanje, kako se te vrste orožja razlikujejo med seboj in za katere se sabljači najpogosteje odločajo, nam je Hajdin povedal, da se v Sloveniji učijo na vseh treh orožjih, na Obali pa so specializirani za meč. Slednji je danes najbolj pogost na tekmovanjih, kar pomeni, da je tu največja konkurenca. Z mečem je tudi najlažje začeti trenirati, pri njem pa lahko največ taktiziraš, menjaš tempo igre. Zelo primeren je tudi za rekreativce, saj je najmanj potrebno obvladovati pravila.

Meč se je razvil iz rapirja in je služil za dvoboje, samoobrambo na ulicah, v praksi pa so v drugi roki držali še bodalo. Pri obrambi otoka Malte so malteški vitezi uspešno ubranili otok proti premočnim Turkom ravno zaradi oblike orožja in tehnike vboda, ki je bil v praksi vedno smrtonosen. Pri sabljanju je vbodna površina celo telo.

Floret, v prevodu pomeni 'rožica', so zaradi majhne teže in oblike špice za trening uporabljali mlajši gospodiči in dame, za katere je bil takratni meč pretežak. Floret se je razvil s hitrimi gibi do ravni umetnosti, do pred kratkim je bil osnova za vsako vrsto sabljanja. Vbodna površina je področje trupa (brezrokavnik je iz prevodnega materiala).

Sablja je prišla z vzhodnih bojnih polj, zaradi ukrivljene oblike pa omogoča sekanje kot tudi vbod nasprotnika. Je izjemno hitra in eksplozivna disciplina, ki zahteva predano vadbo in stalno pozornost samih sabljačev kot tudi trenerjev in sodnikov. Vbodna in sekalna površina je od pasu navzgor in glava. Še danes sablja s svojo zastrašujočo eleganco obogati vsak vojaški protokol po celem svetu.

Poleg sabljaških veščin mora tekmovalec znati prenesti tudi poraz

V zvezi s samimi osnovami sabljanja nam je Hajdin povedal, da so precej enostavne. "Stav oziroma preza ter korake je potrebno dobro obvladati, preden se podamo v borbo. Drža meča ter parade (obrambe), kavacije (izbegavanje) riposte (kontra napad), izpad (napad), pa so nadgradnje in se obvladujejo sproti, glede na sabljačevo znanje in veščino," je obrazložil Hajdin. Če želi biti sabljač uspešen na tekmovalnem področju, mora obvladati vse prej naštete veščine, obenem pa mora znati prenesti tudi poraz. Začeti znova in vztrajati. Pri tem športu je tako, da tudi če si najboljši, boš enkrat premagan.

Trening sestavljajo ogrevanje, tehnika in borbe

Obenem imajo tekmovalci s trenerji tudi individualne lekcije. Hajdin je poudaril, da je zelo pomembno, da so treningi čim daljši, saj tudi samo tekmovanje lahko traja zelo dolgo. Zato je pomembno, da se zaradi te specifike športa, sabljaškim klubom omogočajo primerno daljši termini treningov v telovadnicah.

Tekmuje se posamezno in ekipno. Tekmovanja se začnejo s kvalifikacijami, v katerih so tekmovalci razdeljeni v skupine po pet do sedem, do pet touchev (zadetkov) se borijo v tri minutnih borbah vsak z vsakim. Po kvalifikacijah se ponovno naredi rang po rezultatih, nato sledijo eliminacije do petnajst touchev, razdeljenih v tri triminutne runde z vmesnimi pavzami po eno minuto.

Sabljanje je eden najbolj varnih športov

Na naše vprašanje, če gre pri sabljanju za nevaren šport, saj se uporablja orožje, nam je Hajdin povedal, da je ta šport eden najbolj varnih, tako v praksi kot po znanstvenih, medicinskih in statističnih podatkih. Vsi, ki se ukvarjajo s tem športom, pa morajo imeti sabljaško opremo, ki vsebuje jakno, hlače, masko, podplastron, prevodni kabel in seveda orožje.

Pot do olimpijskih iger je zelo kompleksna

Sabljanje je eden od petih športov, ki je prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Do sedaj se je izmed Slovencev na olimpijske igre uspelo uvrstiti samo Rudolfu Cvetku, in sicer leta 1912, ko je kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro v ekipnem tekmovanju s sabljo. Pot na olimpijske igre je za sabljača zelo kompleksna. Možnosti je več, od svetovne lestvice, rezultatov na svetovnih prvenstvih, prav tako potekajo conske kvalifikacije. Tu eno cono predstavlja vsak kontinent. Obstaja pa tudi ekipna udeležba, kot je bila v primeru Rudolfa Cvetka.

Kot smo že omenili, na Obali delujeta dva kluba in oba sta na tekmovalnem področju zelo uspešna. Skupaj pa v Sloveniji deluje dvanajst klubov, ki so združeni pod okriljem Sabljaške zveze Slovenije.