Značilnost tokratnega predvolilnega obdobja je izrazito negativna kampanja, usmerjena predvsem v to, kako in na kašen način zrušiti Borisa Popoviča. Pri tem prednjači tabor, ki želi ustvariti revolucionarni vtis, vendar v rdeče majice oblečeni pristaši v resnici zbujajo nelagodna čustva in celo strah. Kampanja, ki so jo začeli z rdečo baretko na glavi, zdaj pa se le-ta vedno manj pojavlja, aludira na znamenitega Che Guevaro, revolucionarja, legendo in ikono, ki je očitno tudi v Kopru postala zelo dobičkonosna tržna niša. A vrednote, za katere se je El Che zavzemal, to so povezovanje, združevanje in enotnost, so daleč od tistega, kar nam glasni pristaši ponujajo v teh dneh.

Pa naj gre za burne in že nasilne reakcije ob poskusih ljudi, ki bi jih želeli fotografirati, kazanje jezika in dvignjenega sredinca, prirejanje starih izjav župana, groženj, ki spominjajo na dejanja podzemlja, pa vse do metanja kamenja v drugače misleče. Žalostno je, da z izzivanjem vzbujajo negativna čustva pri ljudeh, vse skupaj pa bolj spominja na hujskaštvo in mitinge, ki so bili odraz nekega drugega časa in režima, ne pa demokracije, za katero smo se vsi zavzemali, in demokratičnih volitev. Včeraj je šlo tako daleč, da je po enem od soočenj celo prišlo do incidenta.

Res je, tudi Boris Popovič je že večkrat presenetil s svojimi kampanjami, vendar so tiste, ki bi morebiti kdo na trenutke utegnil označiti za žaljive, to sporočale na hudomušen način  (1,2,3_ SD več ni, Vremec, to ni serijski film, to so naši otroci), velikokrat se je norčeval tudi iz samega sebe (Popaj in Oliva). Nikoli, ampak res nikoli pa si ni dovolil prestopiti meje dobrega okusa, predvsem pa ni nikoli zbujal negativnih čustev, strahu ali sovraštva, sploh pa ne pri ljudeh, za katere je želel, da bi ga na volitvah podprli.