Vprašala sem se, kako opazujemo svet okrog sebe? Ga gledamo? Čutimo? Zgolj zrcalimo, kar je pred nami? Je vse skupaj le naš konstrukt? Ali smo le del konstrukta, kateremu se slepo prilagajamo?

Ste se kdaj vprašali, kako to, da smo bolj pozorni na določene zadeve, druge pa spregledamo? Kar spregledamo, je za nas nevidno. Gre mimo. Ali to delamo zanalašč? Najbrž je tudi to del resnice. Nekaj pa je v družbenih normah in sledimo "pravilom" – pridno in upogljivo. Tisto, kar pa je neprijetno in še povrh družbeno nesprejemljivo, ima posebno moč. Recimo, nasilje. Kaj je nasilje, kako ga zaznavamo pri sebi in drugih, kako se z njim spoprijemamo …? Vprašanj je veliko. Odgovori so razumljivi na miselni ravni, posebej, če se o tem pogovarjamo ob sproščenem klepetu ali pa med varnimi stenami predavalnice.

Ja, nasilje je zloraba moči. Da je lahko fizično, psihično, ekonomsko, spolno, zanemarjanje, zalezovanje in podobno, tudi vemo. Da je prav, da se vljudno med sabo pogovarjamo in humano rešujemo spore, so nas tudi naučili. Že dolgo nazaj, ko smo še bili otroci. Od kdaj pomnimo, da smo. In, če vse to vemo, na kar nas tudi opozarjajo javne inštitucije in nevladne organizacije s tega področja, kako to, da je nasilje še vedno prisotno? Kako to, da kljub temu, da ljubimo svoje najbližje, našo "kri" in spet tako kruto ravnamo prav z njimi? V drugih kontekstih se lahko vzdržimo, ampak ko pridemo domov na svoj "teren", si pa damo "duška"? Takrat se lahko sliši nekaj v stilu, "ta mali je tako nagajal in sem ga kar po ta zadnji, ker me je čisto spravil iz tira".

Zanimivo je, da je pred "ta malim" bila že dolga vrsta "nergačev", ki so najbrž imeli dosti slabše namene. Če gremo po vrstnem redu, bi se spomnili nevljudnega in napadalnega sodelavca, zadirčnega delodajalca, tečnega klienta in tako naprej. Vprašanje je, kako to, da do "ta malega" nismo že izgubili živcev in nam se je uspelo upreti agresivnim nagnjenjem? Ja, agresija je del naše narave, ampak, glej ga zlomka, se pa vseeno znamo kontrolirati. V večini primerov se uspemo pravočasno ustaviti. Zakaj? Lahko izgubimo službo, socialni položaj. Lahko nam kdo vrne nazaj in nas lahko močno poškoduje. Lahko pa nas tudi kdo kazensko ovadi zaradi takšnega vedenja. Lahko "fašemo" denarno ali pa zaporno kazen. To so kar upravičeni razlogi, da se pravočasno "zberemo".

Človeški možgani so, za razliko od živalskih, zmožni predvidevati posledice naših dejanj. No, v otroških in mladostniških letih, ko se možgani v tem sprednjem prefrontalnem delu šele razvijajo, je tudi predvidevanje nekoliko bolj okrnjeno. Kot nam je nekoč dejala profesorica razvojne psihologije, še dobro, da je tako. Kdo bi se potem poročal in bil zmožen delati sunkovite življenjske spremembe, ki so lahko zelo tvegane? Evolucija pač. Če se vrnemo nazaj, kako to, da kljub naši agresivni naravi, ki jo nikakor ne moremo ignorirati, smo še vedno v večini primerov sposobni presoje, ko gre za odločitev, ali se bomo ali pa ne bomo nasilno vedli? Če to zmoremo v drugih kontekstih, kako to, da pa "popustijo zavore" ravno pri šibkejših, kot so to recimo otroci? Ja, "ta mali" ne bo vrnil nazaj. Ne sme. Partner bo molčal, ker gre tudi za njegovo sliko "popolne družine". Sosed, ki sliši dretje in tope udarce, se raje ne bo vmešaval, češ to ni naša zadeva. In tako se veriga nadaljuje in se odgovornost prenaša naprej, dokler popolnoma ne izzveni. Rada bi dodala, da je v odnosu lahko šibkejši tudi partner, ki ni nujno vedno ženska.

Vedno je tisto, zakaj bi pa prav jaz mogel prijaviti? Sej tudi drugi vedo, pa ne ukrepajo. To je definitivno slaba tolažba. In smo spet na začetku. JAZ se soočam s neprijetnimi čustvi in JAZ se ne bi rad izpostavljal in tvegal družbenega obsojanja. In JAZ bom raje mislil nase in na vse skupaj čim prej pozabil. Kot da nikoli ne bi bilo. Pozabljamo, da s tem JAZOM živimo od začetka do konca svojih dni.

Lahko se vprašamo, ali bi si želeli s tem JAZOM deliti prijateljstvo, partnerstvo, sodelovati na kateri koli medčloveški ravni? Z JAZOM, ki ne vidi, ne sliši in ne ukrepa takrat, ko smo najbolj v stiski in v podrejenem, ranljivem položaju? Jaz ne bi. Odločno zavračam takšne JAZE, ki jih skozi življenje srečujem in prav tako se tudi sama s sabo večkrat pogovorim, ali sem prav ravnala, kot sem. Ne odzivamo se vedno tako, kot si potem želimo, da bi se. Pomembno je le, da to pri sebi pravočasno prepoznamo in drugič ravnamo drugače. Nikoli ni prepozno. Jutri je nov dan.