Tvoja pot je zelo povezana z radiom. Kdaj sta navezala "prvi stik" in kako si se sploh znašel v radijskih vodah?

To je bilo v osmem razredu osnovne šole. Takrat je učiteljica biologije zbrala najbolj pridne učence, ker se je blizu šole v Šmarjah odprl radio. Približno 20 si nas je šlo ogledat ta radio, se z njim malce spoznati in takrat so iskali mularijo brez izkušenj, ki bi se učila radijskega dela v oddaji za mlade. Predstavili so, kaj so si zamislili, do prihodnjega srečanja sva ostala samo dva. Začel sem kot voditelj otroške mladinske oddaje z nagradnimi igrami, za katere smo sami zbirali sponzorje.

Sami? Kako pa to izgleda pri teh letih?

Dobili smo eno uro programa in rečeno nam je bilo, naj počnemo, kar želimo. S takratno kolegico sva izpolnjevala glasbene želje in bila je tudi nagradna igra, mislim, da smo potapljali ladjice. Moja mama je takrat imela papirnico v Soči. Dala mi je neka artiklov in podeljevali smo nagrade. 

Kako pa je vse skupaj izgledalo?

Prvi tehnik je bil Adi Voh, ki sedaj dela pri konkurenci. Mi smo se ga grozno bali. On je bil za nas strogi "stari roker", medtem pa smo mi želeli vrteti dance sceno devedesetih, ki je bila takrat popularna. Pred nami so imeli oddajo tudi dijaki, med njimi kolega Aleksander Pahor, s katerim sva bila kasneje veliko let tandem v popularni oddaji Baraboombastic 40. Čez čas mi nekako ni več dišalo to, da bi bil voditelj. Čez noč je eden od tehnikov zmanjkal, zato sem moral sam, brez kakršnegakoli uvajanja, upravljati s tistimi gumbi. Poskrbeti bi moral za polurno informativno oddajo, ki smo jo prenašali z Radia Slovenija, vendar sem zamočil. Zato se je pol ure vrtel CD skupine Ace of base. Nato so me zelo hitro naučili pravega dela za mešalko. In to se je nadaljevalo tudi v času gimnazije. Po šoli na radio, zvečer učenje. In tako iz leta v leto vedno bolj pogosto. Tisto so bili drugi časi. Novice smo prepisovali s teleteksta, računalnikov ni bilo. 

Kako pa je izgledal Capris na začetku? To je sedaj uveljavljen radio, vsi vedo, kje se nahaja. Začeli pa ste v slačilnici nogometnega stadiona v Šmarjah?

Res je, mi smo se gužvali vsi v enem prostoru. Od direktorja, to je bil tedaj Dorijan Maršič, do voditeljev, tehnikov itd. Takrat nas je bilo neprimerljivo več kot danes, ekipa je štela tudi 70 ljudi (danes jih je 30). Od mularije do vseh ostalih, ki so imeli po eno oddajo. Ni bilo računalnikov, vsi smo bili nagneteni za eno mizo, vsi smo nekaj pisali, presnemavali, neprimerljivo z današnjimi razmerami. Takrat smo imeli gramofonske plošče, kasete. 

To je bilo leta 1994.

Tako je. Radio je sicer začel z oddajanjem konec decembra leta 93`, jaz sem se jim pridružil februarja 94`. 

Se pravi, rasel si s tem radiom od samega začetka. Kot smo že omenili, je to danes uveljavljena radijska postaja, ampak kako pa je potekal ta razvoj, od Šmarij do tega, kar je danes?

Šmarje so trajale dve leti. Nato smo se selili na Rižanski vodovod. Tja smo se selili čez noč, pomagala je praktično vsa ekipa. Ni bilo opreme, da bi delali dva programa hkrati, zato je moralo biti vse izvedeno zelo hitro in nekega jutra smo oddajali od tam. Nato pa se je tedanji lastnik odločil zgraditi stavbo, v kateri smo še danes. Vse od leta 2000 smo tukaj, v teh prostorih. 

Kaj pa je tebe tako zavezalo radiu, da si praktično že dve desetletji v tem?

Mene je radio takoj zasvojil. Pred tem nisem točno vedel, kaj bom počel, kar je jasno, saj sem imel komajda 14 let. Radio sem sicer rad poslušal, predvsem glasbene želje in lestvico na Radiu Morje, o tem, da bom morda nekoč tudi sam del tega medija, pa nisem razmišljal. Kasneje, ko sem se na pobudo učiteljice pojavil na radiu, sem pa v trenutku vedel, da je to to. Kaj me je zasvojilo? Čisto vse, od glasbe naprej. Radio je medij, ki ima en poseben čar. Ne znam opisati točno, kaj je tisto, kar me zavezuje temu mediju. Poskusil sem že pisati članke, stati pred kamero, a ne. Radio ostaja edini medij, v katerem se vidim tudi v prihodnje.

Kaj pa te je tako prilepilo ravno na Capris? Ponudbe so prišle od drugod, pa jih nikdar nisi sprejel.

Prišle so, drži. Pravijo, pa ne le zame, ampak tudi za tiste, ki smo tukaj res že dolgo, da se obnašamo, kot da je naš. Ni moj, je pa kot moj mali otrok. Vsaj polovica ekipe je tukaj že od začetka in lahko rečem, da smo nanj zelo navezani. Marsikdo bi lahko rekel, da smo tukaj dosegli že vse in bi morali poiskati nove izzive, a temu ni tako. Mislim, da vsako leto prinese novo zgodbo, nov izziv, tudi znotraj radia Capris. 

Bil si pa tudi voditelj. Kdaj se je ta kariera zaključila?

Kasneje sem bil res, ampak za kratek čas. S klapo, Heleno Ujčič in Jernejem Čopijem smo po zabavah dobesedno kršili pravila in prihajali na radio ob dveh zjutraj, brez vednosti direktorja in urednika. Povezovali smo program celo noč, ljudje so klicali iz t. i. havba  partijev, izpolnjevali smo glasbene želje. Bili smo stari 16−17 let, delali smo "kažin" celo noč. Nato so nas odkrili in se je to nehalo, takrat sem prenehal z moderiranjem. Kasneje sem se pojavljal še v vlogi tonskega tehnika, glasbenega urednika ... Vse do leta 2006. Zaradi uredniških obveznosti sem se umaknil s programa, pa tudi naši voditelji so počasi morali sami začeti delati z "gumbki".

Kako pa bi ti kot odgovorni urednik danes reagiral, če bi nekdo po zabavi naredil vklop v živo sredi noči?

Vsekakor bi to takoj ugotovil, ker tehnika omogoča, da te opozori, če kaj ne gre po planu. Takrat več mesecev ni nihče tega ugotovil. Bi pa bil strog, vsekakor. 

Ta radio so na začetku ustanovili politiki, zato je imel politični predznak, ki pa se ga je hitro rešil. Pa vendar, je bila to ovira?

Jaz kakršnihkoli pritiskov nisem nikdar občutil. 

Capris je večji del tvojega življenja, ampak, a poslušaš še kako slovensko oddajo, imaš kakega favorita med voditelji?

Bolj ali manj spremljam vse radijske postaje. Preposlušam, kaj počnejo, moram spremljati konkurenco, pa ne le konkurenco, tudi druge lokalne radie po Sloveniji. Imam favorite po drugih postajah, predvsem štajerskih. 

Imena?

O imenih ne bi, lahko pa povem, da bi z veseljem poslušal Radio City, če bi živel v Mariboru. Pa končajva s tem (smeh).

Komercialne radijske postaje želijo ugoditi čim širši množici, ker je trg majhen. Kakšen pa je bil odziv publike, kakšni so okusi, kaj želijo ljudje poslušati?

Vse se je zelo spremenilo. Dejstvo je, da smo morali v zadnjih letih narediti analizo trga in se prilagoditi večini. Prej je v praksi izgledalo tako, da so še tonski tehniki sami izbirali glasbo. To je trajalo vse do začetka dvatisočih. Ni bilo smernic. V ponedeljek se je poslušal pretežno blues, v torek balkan, v sredo dance. To je pilo vodo takrat, najbrž ker ni bilo take konkurence. Konkurenca pa gre danes “na ziher”. Vsi delajo močne raziskave o tem, kaj točno želi slišati poslušalec ob točno določeni uri. Mi tako obsežnih raziskav ne izvajamo. Smo pa ob neki prelomnici, ko smo malo zaspali, to je bilo štiri leta nazaj, ugotovili, kaj želijo ljudje slišati na našem radiu. Kaj to pomeni? Na podlagi raziskave in želja Primorcev smo postavili povsem nove smernice, preoblikovali format, ki se je izkazal za zelo učinkovitega. Od takrat smo podvojili število poslušalcev in danes smo na področju Obale daleč najbolj poslušan radio.

Kakšna glasba je tebi všeč in ali to Capris vrti?

Ne (smeh). Moj osebni glasbeni okus se je zelo spremenil. Kot najstnik sem poslušal povsem druge stvari. Poslušam rock glasbo, spoznavam glasbo bivše Juge, poslušam stari rock, pa tudi novejše skupine, kot so Coldplay, Keane. To se sliši na radiu Capris, alternative pa ne. Od Pink Floydov se vrtijo tri pesmi, jaz pa poslušam še vse ostalo. 

Capris je bil znan tudi po svojih velikih poletnih koncertih, zadnji je bil leta 2008. Nato je prišla kriza, zadevo ste ustavili, pa vendar je bil vedno velik odziv. Ali morda lahko še kdaj pričakujemo kaj podobnega?

Možnost je. Ti koncerti so bili organizirani kot darilo poslušalcem, za graditi imidž, za širšo prepoznavnost. To nam je tudi uspevalo, dejstvo pa je, da so takšni koncerti pomenili tudi velik finančni zalogaj in velik minus na koncu leta. Sponzorsko nismo uspeli pokriti celotnega koncerta. V bistvu kriza ni edini razlog, da smo jih ustavili. Takrat smo prišli do nekega vrhunca slovenske glasbene scene. Nastopila je Siddharta. Kaj več od tega? Se pravi, odločili smo se, da bo naslednja zadeva še nekaj več, se pravi tuj izvajalec. Italijan ali Hrvat, pa tudi v kopru ni več primernega mesta za tak koncert z 20.000 ljudmi na prostem. Poleg tega pa je za tak koncert vsaj 4−5 mesecev živcev in dela dan in noč. 

Sanremo je tudi neka stalnica Caprisa. 

Res je, že sedem let. 

Pa ste to načrtovali, da bo zanimivo za tukajšnje poslušalce, ki so tradicionalno vezani na Italijo, ali ste šli dol malce na "blef" in ugotovili, da je zadeva dobro sprejeta?

Sanremo smo pokrivali s pomočjo drugih novinarjev, pa smo si rekli, zakaj tega ne bi sami naredili? Ko smo se prvič prijavili za akreditacije, nismo imeli pričakovanj. Mislili smo, da nimamo možnosti. Nismo vedeli, kaj bo in kaj ne. Izkazalo se je, da so bili poslušalci zadovoljni. Zato sva z Jako Ivančičem naslednje leto s seboj vzela še Katjo Pišot in zadevo smo nadgradili. 

Capris pa ima med vsemi radijskimi postajami najbolj zveste poslušalce, če se ne motim ... 

Res je, to pravijo uradne raziskave. To pomeni, da če se mi danes odločimo, da bomo vrteli samo narodnozabavno glasbo, bodo poslušalci sicer preklopili program, vendar jutri ponovno prišli nazaj. Imajo nas radi, ker smo domači, lokalni ... Ker smo jim dobra družba, kot pravi eden od naših sloganov.

Z radiom si rastel. Katere so bile tiste najbolj nore stvari, ki ste jih počeli?

Zgodilo se je, da je nekdo prišel v nedeljo zjutraj na radio precej pijan in se odločil, da bo namesto starih pesmi, ki so bile namenjene starejši populaciji, ki je edina, ki zjutraj posluša radio, vrtel rave. Prinesel je svojo zbirko CD-jev in celo jutro "nabijal", dokler se ni prebudil direktor. Tedaj je bil suspendiran, ampak ta oseba je nato bila še trikrat suspendirana. Noro so se na začetku kršila pravila, vsak je počel, kar je želel. Vsi so bili bolj drzni.

Kaj pa kakšne napake v etru?

Takrat so se še snemale novice za ves dan vnaprej. In zgodilo se je kdaj, da so po nesreči šle v živo, čez glasbo ... S smehom, ponavljanjem, kašljanjem, celo riganjem. Tega ni nihče opazil. Zanimiva anekdota je tudi ta, ko sem se prvo leto uvajal za delo tonskega tehnika, me je takratni direktor zbudil, da je zunaj ogromno snega. Prosil me je, da grem "zalaufat" ta radio, ker se je ponoči predvajal nemški program. Šel sem peš, pol ure hoje, in bil sem sam do devetih. Sam svoj šef, nekako. Izbiral sem glasbo, se oglašal na telefone, bral novice ... (smeh). Bil sem oproščen pouka in pravi užitek dela na radiu se je začel tisti trenutek.

V življenju pa počneš tudi druge stvari. Ena je skrb za živali, si tudi iniciator skupine na Facebooku in spletne strani Pes moj prijatelj. Kako je bilo s tem?

Smo deseta najbolj všečkana stran v Sloveniji, prva nekomercialna. Od nekdaj sem ljubitelj živali, že od malih nog so me spremljali psi. Naknadno se je moje zanimanje začelo širiti, začel sem pomagati zavetišču, potem pa se mi je nekega poletnega večera porodila ideja, da na Facebooku naredim skupino, čisto neobvezno, ime sem si izmislil v petih sekundah. In začelo se je širiti samo od sebe. Postalo pa je moja druga služba, prostovoljna, jasno. 

Za kaj si dejansko prizadevate?

Začel sem, da bi pomagali pri oddaji psov, nato pa se je še razširilo, ljudje so začeli sodelovati, pisati zgodbe ... Sedaj je temeljno poslanstvo delovanja skupine ozaveščanje o odgovornem skrbništvu. Da recimo pes ne sme k hiši priti kot darilo otroku, po dveh mesecih pa postane odvečna nadloga. Žival si zasluži spoštovanje. In to želimo v skupini PMP z različnimi prispevki in akcijami sporočiti tistim, ki tega žal še niso osvojili.

Pa ti ostane v življenju še kaj časa za kaj drugega?

Trenutno urejam stanovanje in to je potem res vse, za drugo pa res nimam več časa.

Torej si z dušo in telesom tukaj in zdaj.

Definitivno. Morda bi na kakšnem drugem mediju lahko delal veliko manj in za boljšo plačo, ampak me ne zanima. 

Kaj na koncu pomeni človeku, da dela, kar si želi?

Ogromno. Še danes se nisem naveličal, še danes prihajam z veseljem v službo, med ekipo odličnih sodelavcev. Druge službe v življenju pravzaprav še nisem izkusil, od vedno sem tukaj, tako da mi je mogoče to delo, v katerem neizmerno uživam, postalo morda celo preveč samoumevno. 

Več iz rubrike Intervju:

Primorka, ki raziskuje možnosti zdravljenja raka

"Slovenija ne rabi pomoči"

Pomagamo sebi in drugim: skupina za samopomoč Obala