Slovenski alpinisti so se z Makalujem prvič srečali leta 1972, ko so v njegovi južni steni prestopili magično mejo 8000 metrov, dosegli višino 8200 metrov in s tem kot himalajski začetniki razburili ves alpinistični svet, predvsem pa je ta odprava pomenila prelomnico slovenskega plezanja novih smeri v najtežjih himalajskih stenah, kar je bila v tistem času tudi med himalajskimi velesilami še prava redkost, so zapisali pri Planinski zvezi Slovenije.

Prodor slovenskega alpinizma v sam svetovni alpinistični vrh

Prvenstveni vzpon na peto najvišjo goro na svetu po južni steni oktobra 1975 pa je pomenil dokončen prodor slovenskega alpinizma v svetovni alpinistični vrh, saj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji. Šestega oktobra 1975 sta kot prva Slovenca stala na osemtisočaku Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, Manfreda je vzpon opravil brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil takrat svetovni višinski rekord.

Dva dni pozneje sta vrh dosegla Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, 8. oktobra naveza Viki Grošelj in Ivč Kotnik, 11. oktobra kot zadnji še Janez Dovžan. Preostali člani odprave so bili: Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik, Boris Erjavec, Tomaž Jamnik, Stane Klemenc, Janez Lončar, Bojan Pollak, Milan Rebula, Roman Robas, Jože Rožič, zdravnik Damijan Meško in TV-snemalec Radovan Riedl.

Ta uspeh je takrat v Jugoslaviji močno odmeval

Predsednik Josip Broz Tito je alpiniste odlikoval z redom zaslug za narod, z zlato zvezdo, kot ekipa so dobili Bloudkovo nagrado in še številna druga priznanja.