Tisto prekleto sedmo kolo slovenskega prvenstva bi lahko pomenilo še kaj več kot le konec nogometne kariere. A tako je šlo, to je nogomet. Poškodba je Mateja predčasno zvlekla z zelenic, čeprav ni več spadal med rosno mlade nogometaše. A to je nedavni konec kariere. Začnimo na začetku.
Matej Rožič Mavrič: Bogato kariero bo dobrodelno sklenil tam, kjer jo je začel
Žogo je začel brcati že zelo zgodaj, pri sedmih letih. Kmalu je nogomet zamenjal za tenis, a ko je nekega dne čakal na trening, so vrstniki trenirali nogomet. Ker jim je eden manjkal, se jim je priključil in tenis dokončno obesil na kiln in se posvetil nogometu.
Pirančan je začel v domačem klubu, kjer je že s 16 leti zaigral med člani, to so najsvetlejši časi piranskega nogometa, ko je ekipa nastopala v drugi ligi. Postal je standardni član prve enajsterice, zanj so se začeli zanimati prvoligaški klubi. Čeprav bi bila najbolj logična pot proti Kopru, ki praviloma išče najboljše igralce iz obalnega bazena, se je Matej preselil v Ajdovščino k Primorju. "To niso bili najlepši trenutki moje kariere. Šele tedaj sem spoznal, kaj pomeni profesionalni šport. Sicer je bilo Primorje tedaj zelo močna ekipa, bilo je veliko igralcev z Obale. Z mano so takrat igrali Andrej Poljšak, Alen Ščulac, Robert Volk – Lupo, Patrik Ipavec, Alfred Jermaniš – Švicko in drugi," se spominja.
Trener Primorja je tedaj bil Borivoj Lučič, s katerim ni dobil veliko priložnosti, zato se je preselil v Novo Gorico. Vmes je moral še v vojsko, a to nogometne kariere ni ogrozilo, prav tako je še naprej zbiral nastope za vse kategorije mladih reprezentanc.
V Gorici začel šampionsko zgodbo
V Gorici je tedaj dobil več priložnosti, postali so pokalni zmagovalci, zgodila se je evropska sezona. Tisto poletje so prišli do tretje prekroga kvalifikacij za Ligo prvakov, igrali pa so proti Monacu, ki je le kak mesec prej igral v velikem finalu največjega klubskega prvenstva stare celine, ki so ga sicer izgubili proti Mourinhovemu Portu.
“Če bi se uvrstili v Ligo prvakov, bi ostal v Gorici”, pojasnjuje Matej. A po prvi tekmi, ki jo je Gorica izgubila s 3 : 0, je bilo že jasno, da napredovanja v skupinski del ne bo. Pogovori so že stekli z Livornom. Zaigral bi v prvi italijanski ligi, bil bi blizu doma, vse bi bilo po željah. Čeprav so bili pogovori z Livornom v teku, je čez noč prišla zelo konkretna ponudba iz Norveške, ki je ni mogel zavrniti. Podpisal je za Molde, Gorica pa je zanj prejela lepo odškodnino.
"Sprva je bila Norveška pravi šok. Mislil sem, da to ni zame, a so me znanci iz tujine opozarjali, da je to povsem normalno ob menjavi okolja in nekako sem se znašel na Norveškem, čeprav moji družini ni bilo najlepše," pravi Matej, ki je s klubom osvojil FA pokal, ki je praktično bolj cenjen kot prvenstvo. "Takrat je bil ritem zelo pester. Veliko smo potovali po Norveški, odhajal sem na reprezentančne tekme, lahko rečem, da mi je dogajalo na polno," še dodaja.
Še pred koncem petletne pogodbe je prestopil v Nemčijo. Podpisal je za TuS Koblenz, ambicioznega drugoligaša, ki je imel projekt čim prej priti v prvo Bundesligo. "Tam sem se odlično ujel s Šukalom, vse je bilo super, a žal je klub propadel, danes igra v četrti ligi. Ravno po tem propadu je sledilo svetovno prvenstvo v Južni Afriki, špica moje kariere," pravi Matej.
Še pred prvenstvom je podpisal za avstrijski Kapfenberg, vendar se to pred prvenstvom ni razvedelo. "Na svetovnem prvenstvu je bilo vse organizirano odlično. Bili smo prava ekipa, trenirali smo skupaj, se družili, pili kavice. Ravno ta timski duh je po mojem mnenju bistven za uspeh v nogometu. Če bom kdaj postal trener, bom ravno to spodbujal." Občutki iz Južne Afrike so precej mešani. Slovenija vsekakor ni bila le "pepelka" prvenstva, saj je bila zelo blizu uvrstitvi med 16 ekip sveta.
Svetovno prvenstvo v Južni Afriki kot češnja na torti velike kariere
Kvalifikacija je bila v igri vse do zadnjega. Slovenci so sicer izgubljali z Angleži, vendar bi ob minimalnem porazu napredovali, če ZDA ne bi premagale Alžirije. "V 90. minuti sem vprašal nemškega kamermana, kako kaže na drugi tekmi, pa mi je povedal, da je še vedno 0 : 0. Nato sem videl njegov pogled in jasno mi je bilo, kaj se je zgodilo. Vprašal sem ga, potrdil mi je, da so ZDA zadele. Takrat sem občutil neko posebno toploto, ki mi je oblila noge. Sploh ne vem, komu vse od soigralcev sem povedal za to," se spominja, a ob tem dodaja: "Na letalu smo se kljub grenkemu okusu veselili, sprejem v Ljubljani pa je bil fantastičen. Še sedaj ga imam na telefonu."
Leta v Avstriji so mu prav tako pustila mešane občutke. Po eni strani je imel za seboj odlično urejen klub, tudi družina je bila zadovoljna z življenjem, ni pa bilo v ekipi timskega duha, tudi sam je imel trenutke padcev in vzponov. Nato je prestopil v Koper, se pravi se je nekako vrnil domov in podpisal za dve sezoni. V prvi je bil standardni član prve enajsterice, v drugi pa se je kmalu zalomilo. "V sedmem kolu sem na tekmi z Gorico skočil za žogo. Mislil sem, da sem sam in skočil zelo sproščeno. Če bi šel v dvoboj, bi bil precej bolj napet. Ampak nepričakovano je skočil tudi nasprotni napadalec in prejel sem udarec v hrbet. Čutil sem, kot da me je oblila elektrika. Padel sem na tla in nekaj časa nisem mogel premikati rok in nog. Nemudoma so me odpeljali v bolnišnico. Dolgo sem bil na rehabilitacijah, poslušal mnenja številnih domačih in tujih strokovnjakov, ki so mi svetovali, naj kopačke obesim na kiln. To sem tudi storil," pravi Matej, ki je kljub koncu karier dobil možnost, da oddela svojo pogodbo in ostane v klubu kot "team manager". Sam pravi, da se je počutil dobro in nameraval odigrati še kakšno sezono. Tako pa se je sedaj vpisal na tečaj za trenerja, prav tako namerava postati učitelj smučanja.
Mavričev gol iz 11-metrovke za Molde
Za konec dobrodelni troboj velikih imen
A še pred dolgoročnimi plani se obeta poslovilna tekma, ki bo 23. maja v Piranu, tam, kjer se je vse začelo. Obeta se troboj slovenske reprezentance, ki je nastopila v Južni Afriki (potrdili so skoraj vsi), "šampionske" Gorice ter ekipe Mateja in njegovih prijateljev, tako nogometnih kot nenogometnih. Zaigrali bodo Denis Avdič, Jure Košir, Gregor Veselko, Patrick Vlačič, Pater Bogdan Knavs, Goran Šukalo in nekatere legende Pirana. Morda se obeta tudi obisk nekaterih svetovnih nogometnih zvezd, vendar to še ostaja skrivnost. Celoten izkupiček svoje poslovilne tekme pa bo Matej namenil v dobrodelne namene, in sicer malemu Reneju, ki mora na operacijo noge in je tudi sam velik nogometni navdušenec.