Prvi simpozij, ki je bil hkrati uvod v niz dogodkov pod naslovom "Humanista in pravo", so organizirali v sredo na sedežu Slovenske matice v Ljubjani. Strokovnjaki z različnih družbenih področij so spregovorili o svobodi svobode govora (prof. dr. Borut Ošlaj), o ameriškem in evropskem konceptu svobode govora (Jan Zobec), o vprašanju sovražnega govora v umetniških delih (mag. Polona Farmany), o sovražnem govoru kot tavtologiji (prof. dr. Rok Svetlič) in o spregledani očitnosti zlorabljanja svobode izražanja (prof. dr. Andraž Teršek).

Kakšen je torej mehanizem regulacije svobode govora, ki se izvaja skozi dominantne koncepte sovražnega govora, politične nekorektnosti in nestrpnosti. Govorniki so poskušali odgovoriti na vprašanje, ali gre za avtonomne in nevtralne koncepte, ali nemara dobivajo svoj smisel iz specifične ideološke agende, kar se jim pogosto očita? In, kako zasnovati regulacijo svobode govora v sferah, kot so šolstvo, mediji, politika, religija?

Lahko reguliramo svobodo govora?

"Svoboda govora je temeljna vrednota demokracije. Če se posameznik ne sme izražati kot želi, je del neke črede. Po drugi strani pa, in tu se začne problem, bi bilo napačno razglasiti svobodo govora za absolutno, ker to pomeni, da se podpišemo pod pravico nekoga razžaliti, obrekovati in podobno. Ključna zadeva srečanja je bilo vprašanje, ali lahko reguliramo svobodo govora, ki je vrednota," pojasnjuje profesor Rok Svetlič s Pravnega inštituta pri ZRS Koper.

Kot razlaga Svetlič, obstajata dve praksi. Uradna praksa, ki se vrši na sodiščih in na primer prepoveduje napad na posameznika, hujskanje in pozivanje k nasilju. "Za marsikoga je ta uradni del preozek," pravi Svetlič. Istočasno pa pri neuradni praksi večino regulacij govora zagotavljajo neformalni instrumenti, kot so na primer tako imenovani monitoringi, organizacije, ki bedijo nad mediji in dajejo sodbe. "Te zadeve so zelo nevarne, saj nimate nobene varnosti, da boste pošteno razsojali. Hkrati imajo te sodbe učinek. Ljudje so leteli iz služb, bili so ob dobro ime. V ospredju zaskrbljenosti, ki smo jo vsi izrazili, je skrb, da gre za nevaren proces, ki se odvija in je nereguliran. Ima pa vpliv na družbo, kot neka paradržava, parasodišče," opozarja Svetlič.

"Če generalno rečem, je svoboda govora zelo velika temeljna svoboščina. Človek brez svobode ni človek. Svoboda govora je sprostila razvojni zagon Evrope, ustvarjalnost, kreativnost, pred tem so bile verske in kasneje ideološke dogme, o katerih ne smeš dvomiti in imeti različnega mnenja. A po drugi strani svoboda govora ni neomejena," razlaga ugledni pravnik in profesor Ernest Petrič. Omejena je z enako pravico in dostojanstvom drugega ter z javnim redom. Ampak te omejitve morajo biti po mnenju Petriča skrajno premišljene, čeprav so nujne.

Ernest Petrič

"Pomembno je, kar se dogaja dandanes, da se po dolgem in počez govori o sovražnem govoru, pa se ne ve natančno, kaj to je. In potem se za povrhu še stigmatizira in utiša tistega, ki naj bi bil avtor sovražnega govora," opozarja Petrič in opominja, da tako ustava kot aktualna zakonodaja točno določata, kaj je sovražni govor, potrebno ju je le dosledno spoštovati. Potrebno je vedeti, kje so meje, kaj je obrekovanje, kaj razžalitev, kaj kriva obdolžitev. "Če ima nekdo zelo radikalno mnenje, to še ni sovražni govor. Tudi, če govori neumnosti in grde stvari, to še ni sovražni govor. Potrebno je izhajati iz tega, da je svoboda govora omejena, a morajo biti te omejitve zadržane, sicer se hitro znajdemo v tem, da je sovražni govor vse, kar oblastnikom ne ustreza," poudarja Petrič.

Petrič: Ljudje naj se zavedajo, da lahko povedo, kaj mislijo

Kot še opozarja Petrič, je zadnje čase popularno manipulirati s sovražnim govorom, ko nekomu nekaj ne ustreza, pa že označi za sovražni govor, predvsem na političnem in ideološkem področju, ko gre za vroče debate o družinskih razmerjih, migrantih in podobnem. "Ljudje naj mislijo s svojo glavo in naj se zavedajo, da lahko povedo, kaj mislijo. Razen, če obrekujejo, žalijo, pozivajo k nasilju, linču, uboju. To so meje, ki naj jih ustavodajalec in zakonodajalec postavlja premišljeno," zaključuje Petrič.

Z nizom dogodkov bo Pravni inštitut ZRS Koper poskušal nagovoriti ključne fenomene, ki zadevajo demokratično kulturo, pri čemer bodo sledili dvojemu. Pravno znanost, ki danes aksiološko spada na področje družboslovja, bi radi vnovič povezali s humanističnimi vedami, od koder tradicionalno izhaja. S tem se bo odprla nova perspektiva, ki sega preko politik upravljanja z družbo.

Pravne inštitute želijo postaviti v okvir najširše – zahodne in evropske – duhovne tradicije, ki nas je zgodovinsko oblikovala. Prepričani so, da je možno zgolj na ta način izzive v demokratični kulturi pravilno razumeti in se na njih odzvati. Hkrati bodo gradili na komunikaciji akademskega diskurza s pravno prakso. V prvi vrsti bodo vključevali izkušnje, ki nastajajo ob delu v pravosodju, ki ostaja za pravo paradigmatski diskurz.