Gospod Mišič, že nekaj mesecev ste na čelu koprske Komunale. Zdi se, da vam sledi neka nevidna sila. Dejstvo je, da ko prevzamete funkcijo v podjetju ste naenkrat vi in z vami tudi podjetje zelo zanimivi za medije. Spomnimo se na obdobje vašega vodenja Luke Koper, o kateremu je bilo govora skoraj vsak dan; sedaj pa je novi direktor in z njim je tudi Luka Koper praktično izginila iz medijskih radarjev. Kako se počutite na novem delovnem mestu v Komunali?

Moj prevzem vodenja Komunale Koper je povsem naključno sovpadal z volitvami v Ankaranu. Odmisliti je treba namige, da se je v Ankaranu delalo več kot drugje. Povsod smo delali enako, in sicer na nov, moj način. Tik po nastopu funkcije na Komunali smo vsem javnim zavodom, ustanovam, krajevnim skupnostim in drugim organizacijam v občini posredovali prošnjo, naj nam sporočijo, kje so težave, ki jih lahko v okviru svojih pristojnosti odpravimo. Odziv na celotnem območju Kopra, tudi Ankarana, je bil izjemen in za nas podlaga za izvedbo številnih operativnih nalog na terenu. Vsi občani lahko temu pritrdijo. Ob tem bi želel pohvaliti vse sodelavke in sodelavce, ki so se poistovetili z mojim načinom dela in so z dobro motivacijo ter animiranostjo vestno opravili veliko dela. V Ankaranu se tudi po volitvah dela enako naprej in to ne samo v Ankaranu, ampak na celotnem območju Mestne občine Koper. Moj način je morda res nekoliko nekonvencionalen, daleč od ustaljenih praks. Zato za sabo puščam vedno dobre rezultate. V Luki Koper o mojem delu govorijo naravnost odlični poslovni rezultati, saj smo v borih sedmih mesecih dosegli podvojitev kapitalske vrednosti. Na Komunali se z dobro organizacijo in motiviranostjo sodelavk in sodelavcev dela več in se ure ne izgubljajo po nepotrebnem.

Na terenu sem povsod in vidim več, kar spregledam, prisluhnem drugim. Moj namen je, da v podjetju vzpostavim sistemske rešitve. Treba je razumeti bistvo. Poleg administrativne optimizacije delovnih in poslovnih procesov je zame izjemnega pomena delovno vzdušje in počutje zaposlenih v kolektivu ter njihov odnos do dela. Tako sem recimo voznikom in drugim že v začetku povedal, naj se v delovnem času ne ustavljajo v gostilnah. Naj se postavijo v kožo tistih, ki so plačniki naših položnic in so morda v težjem položaju, bodisi so brezposelni ali kako drugače shajajo čez mesec. In na koncu meseca vseeno plačajo položnico. To so vsi na Komunali dobro sprejeli. Želim, da so vsi ponosni, da delajo v Komunali. Mi smo javni servis, vsak prebivalec občine je naš lastnik in hkrati naš direktor, zato je naša odgovornost in skrb do kakovsti storitev, ki jih izvajamo, še znatno višja.

V Ankaranu je na volitvah več ljudi prepričala opcija, ki jo vodi sedanji župan Gregor Strmčnik. Vi ste nastopili z dvema strankama, Ankaran je naš in Slovenija za vedno. Kampanjo ste sicer zastavili povezovalno, ampak je očitno “osamosvojitvena retorika” liste Radi imamo Ankaran prepričala več volilk in volivcev. Kako komentirate volilni izid?

Občina Ankaran je bila naše vodilo, da izstopimo iz preteklosti, potegnemo črto in se zazremo v prihodnost, da zakorakamo k sodelovanju, povezovanju, soustvarjanju in sobivanju. Mnogi, tudi politični nasprotniki, so priznali, da smo vodili zelo korektno volilno kampanjo. Sistem je bil preveč „kontaminiran“ in ni bilo časa, da bi v treh tednih predstavili vse naše dobre namene. Dosežen rezultat je kljub temu izjemen, štejemo ga kot uspeh, saj nobena druga politična opcija, razen nas in stranke župana, ni prišla v občinski svet, čeprav gre za stranke, ki imajo močno volilno jedro, kot so DeSUS, SMC, SD ali Oljka. Delali smo dobro in številni Ankarančani so z nami videli administrativno mejo med občinama zgolj kot povezovalni člen. Še naprej bomo naredili vse, kar se da, da bo prihajalo do sporazumne politike.

Občina Ankaran je danes dejstvo. Ljudje morajo razumeti, da ni osamljen otok ali vrtiček. Občina ima vrsto dolžnosti do svojih občanov. V Ankaranu se moramo zavedati, da si z Mestno občino Koper delimo skupno infrastrukturo ter številne druge institucije in javne ustanove, ki se nahajajo na območju Kopra.

Pri pridobitvi materialnega premoženja se je treba vedno zavedati tega, da lahko nova občina pridobi bistveno več, če se ne bo spustila v spore, temveč bo iskala kompromirne rešitve. Če bomo dosegli mirne, prijateljske in sporazumne rešitve, bodo vsi občani skozi delovanje obstoječih javnih servisov in storitev dobili največ.

Večina, ki to bere, se verjetno z vašimi besedami strinja, a vendar je spor med zmagovito opcijo v Ankaranu in koprsko oblastjo trajal kar nekaj časa, padali so tudi nizki udarci z obeh strani in Ankarančanke ter Ankarančani so ta spor čutili tudi na svoji koži. Torej kako pomiriti strasti, ki so logične in nekako človeško razumljive?

Emocije in čustva so preveč prisotne, nekateri Ankarančani so imeli emotivne reakcije in so velikokrat zagovarjali prehitre in nepremišljene rešitve. Tako sprejete rešitve lahko predstavljajo kvečjemu oviro.

Sam lahko pri sporazumni bilanci bistveno pripomorem. Sem v prednosti, ker sem neobremenjen s preteklostjo. Izvolili so nas Ankarančani, ki sledijo načelom povezovanja, sodelovanja, sobivanja in soustvarjanja. Zavedajo se resnosti vprašanj, ki se nanašajo na otroke, šole, vrtce, upokojence, mlade, stanovanjske težave. Nekateri bodo še naprej želeli podpihovati spore, ampak jaz si želim, da Ankarančanke in Ankarančane presenetimo z dobrim delom. Veliko ljudi se strinja s tem, da je drobljenje odveč, da to ni rešitev in pričakuje, da vsa vprašanja, ki zgledajo nerešljiva, rešimo. Ne smemo pretrgati rdeče niti dialoga, ker če bomo to naredili, ne bomo prišli do ugodnih rešitev za skupnost. Vsem smo dolžni ponuditi še nekaj več: dobre odnose z Mestno občino Koper moramo ohraniti in nadgraditi dialog in sodelovanje. Tudi po volitvah moramo živeti in delati skupaj.

Moramo izstopiti iz ujetništva preteklosti in čeprav vem, da je to zelo težko, sem prepričan, da imamo še vedno toliko moči, da lahko veliko stvari rešimo. Če se potrudimo, da sporazumno uredimo delitveno bilanco, brez pohlepa, bomo naredili največ. Naše sporočilo bo nova identiteta, ki privablja. Obstoječo ponudbo obalno kraškega in čezmejnega prostora moramo le nadgraditi, dopolniti in s tem bomo dosegli, da Ankaran postane dodana vrednost celotnega območja. Identiteta, ki jo bomo dali kraju, je priložnost, da Ankaran postane epicenter kreativnosti in športna turistična destinacija. Območje moramo izkoristiti kot celoto. Da bi to dosegli, se ne smemo zapeči v ujetništvo delitvene bilance ali sodnega spora. Če bomo na to pristali, se bo Ankaran nalezel zdraharstva in nizkih udarcev. Občina Ankaran je za vse nas zrelostni izpit in na nas je, da dokažemo, ali smo ga sposobni opraviti.

Retorika se bo zdaj, ko je predvolilni čas mimo in bo potrebno začeti delati, verjetno spremenila. Kako vidite nadaljnji razvoj Ankarana? Delitvena bilanca med občinama bo trd oreh.

Prihajam iz gospodarstva in sem prepotoval ves svet. Zato Ankaran dojemam drugače, brez osebnih ali ideološko obarvanih predsodkov. Povem vam, da kot država imamo vse, kar imajo veliki in lahko bi postali ena najbolj razvitih držav v Evropski uniji. Imamo več kot Avstrija in Švica, a zaostajamo z razvojem, zaostajamo za vsemi. To sem povedal, da bi se spet navezal na vprašanje Ankarana in delitve dveh lokalnih skupnosti. Ankaran mi je bil izziv, ker si nisem želel, da se na račun nekakšnih razprtij dveh lokalnih skupnosti onemogoči razvoj Luke Koper. Morje je naša strateška dobrina in izjemen potencial za razvoj. Ni prepozno, ampak tega se moramo zavedati že danes. Nahajamo se na točki, ki je lahko temelj, da Koper postane oskrbovalni logistični center za srednjo Evropo. Imamo historično primerjalno prednost, zato je ne smemo zapraviti zaradi tega, ker smo preveč razdrobljeni. Moramo preskočiti vse bariere, ki so jih postavili politiki s slabimi odločitvami v preteklosti.

Kmalu se bomo začeli ukvarjati s ključnimi vprašanji, ki so vezana na formiranje nove občinske uprave. Praviloma k cilju sporazumne sklenitve delitvene bilance, da se fokusiramo na bistvene elemente in ne pustimo, da se s formalističnimi in populističnimi temami zasenčijo tiste, ki so pomembne za delovanje nove občine.

Zdaj, ko občina že ima župana in občinski svet, se moramo zavedati, da smo vsi izvoljeni z glasovi Ankarančanov in je treba iskati najoptimalnejše rešitve, sinergije znotraj občinskega sveta, z vsemi obstoječimi javnimi službami in med dvema občinama nasploh. Moramo se zavedati tega, da smo občani obeh občin povezani poslovno, osebno, družinsko, prijateljsko in še kako drugače.

Zdi se mi, da nadaljujete kot v predvolilni kampanji, govorite o povezovanju, prijateljstvu in skupnih ciljih. A prva seja nove občine le ni potekala v tem duhu. Zapletlo se je pri sejninah.

Prva seja je potekala dokaj populistično, imam občutek, da nekateri niso dojeli, da je volitev konec. Moramo se začeti ukvarjati z resnimi temami, obrobna vprašanja bomo reševali sproti. Nekateri so se dvignili prav glede sejnin, ki meni osebno ne predstavljajo nobenega problema, odrečem se ji z veseljem. V zadnjih 20 letih podjetniške kariere sem v humanitarne namene, donacije ali sponzorstva namenil več stotisoč evrov. Niti na koncu pameti mi ni sejnina. Dal sem pobudo, da se svetnice in svetniki odpovejo sejninam in jih namenijo pomoči potrebnim, odvisno od trenutnih potreb, ki se bodo pokazale. Če bi se sejninam enostavno odpovedali in jih prepustili proračunu, bi župan s temi sredstvi prosto razpolagal povsem samostojno. Nismo se odločili, da gremo na volitve, da bi imeli sejnine, temveč zato, da naredimo nekaj za Ankarančanke in Ankarančane. Ob tem smo pričakovali, da se bo župan kot predlagatelj takega sklepa, kot prvi med enakimi odpovedal svojemu deležu plače. Če že moramo biti populistični, potem bodimo pri tem dosledni. Pogrešamo pobudo župana, ki bi rekel, “Odločil sem se delati kot neprofesionalni župan“. To so sicer obrobne teme, o katerih ni vredno izgubljati časa danes, ko moramo razpravljati o bodočem razvoju občine Ankaran in celotne skupnosti.

Fokusirajmo se na vprašanja delitvene bilance, k iskanju sporazumnih rešitev, iskanju kompromisov. Učimo se na napakah drugih. Lahko bi se tudi odpovedali formalni pravici do tožb in prisluhnili pravičnim rešitvam do prebivalcev občine Ankaran in Mestne občine Koper. Treba je imeti v očeh celotno sliko, obe strani. Boris Popovič se je na strani Mestne občine Koper kot župan že pokazal in dokazal, Strmčnik ima to priložnost danes. Zakaj govorim o sporazumnih rešitvah? Poglejte t. i. osamosvojitelje naše države, vsak je vlekel samo na svojo stran in poglejte, kje smo danes. Pričakujem, da bosta v primeru Mestne občine Koper in Občine Ankaran obe strani dokazali, da lahko najdeta ustrezne rešitve. Te so možne. Poglejte na primer program, ki smo ga zagovarjali sami in program stranke Radi imamo Ankaran. Vse glavne točke najinih programov so skoraj enake. Morda je glavna razlika med nami bila ta, da mi rešitve poiščemo sporazumno in ne sodno. Zato pozivam, da se te večje, nesporne stvari rešujejo v soglasju. Ne rešujmo danes drobnih stvari, saj bomo s tem izgubili dragocen čas.

….no kot rečeno drobna stvar definitivno ni delitvena bilanca. Ta proces, v kolikor bo šel po sodni poti lahko precej vpliva na življenje občank in občanov obeh občin. Vi imate edistveno pozicijo, ste občinski svetnik, istočasno pa ste svetovalec koprskega župana. Kako vidite vašo vlogo v tem procesu?

Pri vprašanju delitvene bilance moramo izhajati iz pravičnih rešitev in te so neposredno povezane s številom prebivalcev na določenem območju. To velja pri delitvi vseh dajatev, ki jih v prostor prispeva Luka Koper. Ne smemo pozabiti, da ima Luka Koper ogromen okoljski vpliv na velik del območja, upravičenja so pri tem na vseh straneh. Ali bomo prebivalcem Hrvatinov, Bertokov, Dekanov, Škofij, Kopra in drugim rekli, da se bodo zdaj zaradi delitve občine njihova upravičenja zmanjšala? Poleg tega je velikega pomena tudi emotivna povezanost ljudi s koprskim pristaniščem. Mnogi naši občani ali njihovi predniki so pristanišče gradili z lastnimi rokami in se upravičeno čutijo del dolgoletne zgodbe Luke Koper. Če imamo pred očmi razmerja prebivalcev Kopra ali Ankarana, 51 tisoč oz. 3 tisoč občanov, je povsem jasno, da je treba iskati pravično rešitev, ki ne sme biti vezana na administrativne meje, temveč na ljudi. Nanje ima delovanje Luke Koper velik vpliv, nenazadnje so vsi ti vplivi, kot so promet, hrup, svetloba in drugi, tista rdeča nit, ki Kopru daje pečat pristaniškega mesta.

Optimizma in volje do reševanja težav, ali izzivov, kot jim sami pravite, vam zlepa ne zmanjka. Opravljali ste kar nekaj funkcij, med temi občinskega svetnika, poslanca v državnem zboru, sekretarja v kabinetu predsednika vlade, predsednika uprave velikega podjetja, še danes ste svetovalec koprskega župana in direktor javnega podjetja, pred tem pa ste bili podjetnik. Toliko funkcij v relativno kratkem obdobju. Zakaj?

Veste, meni v življenju ni bilo postlano z rožicami. Vsak dan si prizadevam, da sproti in iskreno pristopim k reševanju ovir, ki so zame izzivi. Kot podjetnik sem predvsem veliko delal in tudi veliko dosegel. Vsak dosežek je posledica dela. Mnogi, ki imajo podobne rezultate kot jaz in delujejo na tak način, se zavedajo, da če iskreno vlagaš v delo, so dobri rezultati nekaj samoumevnega. Že po naravi sem takšen, da kjerkoli vidim problem, najdem tudi ugodno rešitev zanj. V družbi takih ljudi, ki so sami nekaj ustvarili in razumejo prave težave družbe ter rešitve zanje, se tudi najboljše počutim. Mi se zavedamo tega, da so še kako veliki problemi v državi lahko rešljivi z zdravim razumom in podjetniško logiko, kar pa karierni birokrati, ki nas nenehno ovirajo, ne bodo nikoli razumeli. Žal pri tem razmišljanju nisem osamljen, to so številni državljani preizkusili na lastni koži. V moji karieri sem veliko delal, ampak sem bil vedno tenkočuten, imel dovolj časa za kulturo, za osebno izpopolnjevanje in družbeno odgovornost. V krajih, kjer sem uspel kot podjetnik, sem vedno rad vračal, ker je tako tudi prav.

Našteli ste nekaj pomembnih položajev, ki sem jih zasedal in vam povem, da sem preko njih spoznal delovanje naše države v drobovje. Znašel sem se v okolju, kjer sem pri sebi imel razdelano vizijo in strategijo razpleta iz krčev, v katerih smo se kot država znašli, in žal naletel na združbo, kjer birokrat dela delo drugemu birokratu. V časih, ko se je večina del izvajala ročno, je naša javna uprava imela znatno manj zaposlenih kot danes, ko živimo v obdobju najbolj razvite informacijske tehnologije, ki naj bi služila razbremenitvi ljudi. Ko so daktilografinje ročno opravljale vsa pisarniška dela in številne druge naloge, ki so bile v celoti odvisne od človeka in je bilo ročnega dela bistveno več kot danes, smo imeli manj zaposlenih v javni upravi. V računalniški dobi se je birokratizem in število zaposlenih v javni upravi razmnožilo do nerazumnih meja. Birokratov imamo vedno več, namesto, da bi jih bilo vsak dan manj. Razlog za to je v zakonih, ki so tako številčni, prepleteni med seboj, pogosto v protislovju in namesto, da bi podpirali razvoj, ga dušijo. Rezultat takega načina dela je to, da smo v četrt stoletja zapravili številne razvojne priložnosti. Z vsakim dnem obljubljene prihodnosti smo šli globlje v preteklost oz. še na slabše, znašli smo se v pravi konfuziji.

Ampak zakaj ste se odločili za vstop v politiko?

Svoje izkušnje, znanje, ustvarjalnost in energičnost sem dal na razpolago, da bi vendar dosegli preboj, ki nam je dan in da bi se nekako izvlekli iz krize. Kot podjetnik sem veliko dosegel in vam povem, da je to, da smo se mnogi podjetniki dobronamerno spustili v državno politiko, namesto, da bi še naprej poslovno ustvarjali, dokaz, da nekaj v tej državi ni v redu. To smo storili, ker smo ugotovili, da država niti najmanj ne izpolnjuje svoje temeljne funkcije, ki je v tem, da se ustvarijo pogoji za razvoj podjetništva in zaposlovanje. Jaz osebno in mnogi drugi smo na lastni koži občutili, da je v Sloveniji uspeh največji greh. Tej ugotovitvi bi lahko zagotovo pritrdili tudi podjetniki Akrapovič, Boscarol, Pečečnik, Jakopin in še mnogi drugi, ki so namesto podpornega okolja naleteli na sovražno okolje. Vsak, ki je želel kaj več, je zaradi slabega podpornega okolja bil prisiljen zapustiti državo in s tem smo izgubili predvsem znanje. Največja žalost je, da so svetovno priznani proizvajalci, ki razvijajo vrhunske izdelke, ki so plod domačega znanja, prisiljeni zamenjati poreklo svojih izdelkov zaradi naše politike. En tak primer je zagotovo podjetje Pipistrel. Država ogromno vlaga v izobraževanje posameznikov, na koncu pa ugotovimo, da sploh ni sinergije med šolami ali fakultetami in gospodarstvom. Izobraževanje je brezciljno in gre na svojo pot, gospodarstvo pa na drugo, kot da nista medsebojno povezana. Izobraževalni sistem ne sledi potrebam gospodarstva, zato mnogi najdejo edino priložnost za ustvarjanje kariere izven Slovenije.

Kakšna je to država, ki mlade, lastne podjetnike, razvojnike, zaposlovalce prisili k temu, da jo zapustijo, ker je to edini način za razvoj? Zakrnela politika se ti postavi na pot kot ogromen steber, namesto, da bi ti ponudila roko, dala pomoč, da greš lažje čez to trnovo podjetniško ali osebno pot. To je poslanstvo države: da ti pomaga ustvarjati pot do cilja, ki je na koncu skupna blaginja. Namesto tega imamo pri nas nove in nove ovire. Z novimi davki in brezplodnim zadolževanjem iz krize ne bomo prišli, ampak obratno, bomo še bolj globoko v njej. Na žalost je bil prvi korak nove vlade zadolžitev v višini ene milijarde evrov. V Slovenijo se je naselila slaba energija, ki demotivira in duši ljudi. Vemo, da brez dobre energije ni možno ustvariti ničesar.

Se lahko sploh še rešimo iz takega stanja?

Dal bom samo dva primera generatorjev razvoja, ki smo ju zapravili in bi lahko bila temelj za izhod iz krize. Mati narava nam je v zibelko položila les – surovino, na kateri dobesedno sedimo in jo imamo v izobilju. Slovenijo prekriva več kot 62 odstotkov gozdnih površin, mi pa les izvažamo kot hlodovino, medtem ko dodano vrednost ustvarjajo naši sosedi. Si predstavljate, kaj pomeni to, da tako ravnamo z eno izmed naših največjih primerjalnih prednosti?

Luka Koper, recimo, je brez ustrezne prometne in logistične povezave z zalednimi tržišči in se ne more razvijati. Vrsto let se sooča z ovirami, ki onemogočajo njen razvoj in se nič ne spremeni. Pristanišče je ključna primerjalna prednost ne samo Kopra, temveč celotne Slovenije in regije. Lahko bi postali oskrbovalni in distribucijski center za celo srednjo Evropo, vendar država ne naredi nič, da bi zagotovila vsaj minimalne pogoje za to. Luka Koper je brez železniške povezave kot telo brez nog in rok in tega politika ne razume!

Če želimo, da Slovenija resnično pride ven iz krize, se moramo zavedati, da potrebujemo tektonske premike.