Pred nami je Joe (Nicolas Cage), bivši zapornik, sedaj gozdar, ki se trudi živeti pošteno, vendar v njemu konstantno tli skorajda neobvladljiv srd, kar ga tudi spravlja v konstanten strah, da bo spet pristal v nezaželenem arestu. Postavljeni smo na jug ZDA, natančneje v Teksas, kjer se ljudje težko preživljajo in je beda vselej prisotna (četudi smo v ZDA). Joe nudi delo številnim ljudem, ki, kot on, želijo spet zaživeti ter se ponovno vključiti v družbo. Joejev notranji nemir pa se nenadoma zaustavi, ko se, v iskanju službe, pojavi mladi Gary (Tye Sheridan). Petnajstletni deček je član disfunkcionalne in brezdomne družine, ki živi iz dneva v dan. Oče ja alkoholik, mati pa vselej zadrogirana. Mladenič je  odločen, da bi se s trudom in poštenim delom lahko otresel družinskega bremena. Joeja mladenič prevzame in vanj se povrne že davno izgubljena vera v ljudi. Ljudje pa so žal nepredvidljivi.

Cage is back?

Nicolasa Cagea se v tem trenutku širša javnost predstavlja zgolj kot igralca, ki izbira čudne vloge v bizarnih filmih, povrhu vsega pa številni ne zmorejo prežvečiti njegova spakovanja. Torej, lahko bi pričakovali, da se zgolj pravi filmski entuziasti dobro spomnijo obdobja, v katerem je Cage ponudil izjemne performanse v uspešnicah, kot so Leaving Las Vegas, Bringing Out the Dead, Weather Man, Lord of War, itd. Po letu 2005 se je zanj vse sesulo – menedžer naj bi ga opetnajstil in spravil skorajda v bankrot, kar naj bi ga prisililo v igranje v vseh možnih filmih, med katerimi je tudi eden tako slab, da je že kulten (rimejk filma The Wicker Man). Pravijo pa tudi, da je sam pripravljen sodelovati na vseh možnih projektih – morda je to le izgovor, morda pa le posledica situacije, v katero so ga spravili. Ne glede na vse, od leta 2005 do sedaj so za Cagea omembe vredne zgolj vloge v filmih Bad Lieutenant: Port of Call – New Orleans, Frozen Ground in Joe. V slednjem je Cage dokazal, da še vedno zmore ponuditi visoko kakovostno igro ter pokazati svojo umeščenost znotraj filmske igralske sfere. Kljub vsemu pa ni on duša filma Joe.

Neodvisni filmi se vračajo iz krize

Zgoraj sem omenil, da se Cage vrača, obenem pa, da ni duša aktualne težaške južnjaške drame. Če nadaljujemo misel vračanja, se moramo usmeriti na režiserja, Davida Gordona Greena, ki se po nekaj filmskih poskusih na področju mainstreama (Pineapple Express, Your Highness) ponovno vrača na teren indie filma. Po dobro sprejetem road muviju Prince Avalanche je na sceno lansiral še nekoliko kompleksnejšega, kritičnega in nepretencioznega Joeja.

Če pa se vrnem na diskusijo 'duše v filmu', moram nujno izpostaviti celotno filmsko zasedbo, z mladim Sheridanom na čelu. Vsi razen Cagea so v filmu naturščiki, kar v filmu ustvari še dodatno vzdušje realnosti in čutnosti, ki jo lahko zgolj 'domačini' prinesejo v igro. Njihova iskrenost izdaja dejansko stanje (ameriškega) duha, ki ga ljudje iz teh krajev izrazito izpostavljajo, ZDA (kot vlada in država) pa izrazito skrivajo in ne priznavajo.

V filmu so barve izrazito temačne, liki izjemno problematični (iz različnih razlogov), kraji precej neopredeljivi in vzdušje totalno zadušljivo. Green se ne trudi siliti gledalce v identificiranje ali kakršnokoli pomilovanje nekaterih glavnih junakov, temveč počasi pelje skozi zgodbo, ki v zaključku udari z veliko mero emocij in nepopolno katarzo. Ker prave katarze za te ljudi nikoli ni.

Joe je prikaz družbene malverzacije, stranskih učinkov razvoja na lastnem dvorišču in vselej prisotnega strahU pred lastnimi frustracijami. Zgodba se odvija v enem izmed mnogih pozabljenih ameriških krajev, ki že davno ne diha z ljudmi. Delno pa nas režiser spelje v za nas nepoznane, za razvoj nepotrebne gozdove, okužene gozdove, kot duše ljudi, ki v njem delajo in živijo v pozabljenih krajih. Ti kraji, ti gozdovi niso samo v Ameriki, so tudi pri nas. Joe pa NI samo Cage, si (lahko) tudi ti.