Nekateri pravijo, da so se kondenzacijske sledi letal pred letom 1980 hitro razblinile. Alkalaj temu oporeka: "Ne bo držalo. V prejšnjih časih je bilo kondenzacijskih sledi letal manj, ker je bilo tudi letal manj. Predvsem je bilo manj reaktivnih potniških letal, ki ustvarjajo najmočnejše kondenzacijske sledi. Ampak prav tako so se pojavljale in jih je mogoče najti na starih fotografijah, kot je na primer posnetek neba po vojni bitki med ofenzivo v Ardenih decembra 1944."

Zakaj letala sploh puščajo kondenzacijske sledi?

Manj pogoste nastajajo zaradi vrtincev na robu kril in padca pritiska: zrak se nad krilom stisne, ogreje, s tem izgubi del toplotne energije in ko ob zlivanju čez rob krila pritisk spet pade, se lahko zrak ohladi do te mere, da vodna para vidno kondenzira. Zato so kondenzacijske sledi puščala propelerska letala, ob zelo vlažnem zraku se oblikujejo celo za "spojlerji" dirkalnih avtomobilov. V večini letalskih motorjev izgoreva kerozin in reaktivna letala ga porabijo zelo veliko. Kerozin je zmes vrste ogljikovodikov, ki pri izgorevanju poleg ogljikovega dioksida oddaja tudi vodno paro, na primer dodekan: 2 C12H26 + 37 O2 ---> 12 CO2 + 13 H2O.

Izpuh se v hladnem zraku na običajni potovalni višini reaktivnih letal hitro ohladi do mere, da para skupaj z zračno kondenzira − zato navadno vidimo toliko kondenzacijskih sledi kot ima letalo motorjev. Ali se sled sploh pojavi, ali vztraja ali se celo širi, je odvisno od zračne vlage. Na primer, nad puščavami, kjer je zrak zelo suh, letala ne puščajo nikakršnih sledi.

Zakon št. 105-85 naj bi ameriški vojski dajal pravico, da lahko na civilnem prebivalstvu preizkuša kemijska ter biološka orožja brez soglasja (kar je zakonska osnova za chemtrailse). Kar naj bi bil še en dokaz, da si je politika zagotovila zakonsko osnovo za poskuse s chemtrailsi.

"Ampak to sploh ni res. Zakon 105-85 je javno objavljen in vojaškim silam dejansko prepoveduje testiranje bioloških ali kemičnih sredstev na ljudeh. Izjema so lahko le poskusi za miroljubne namene (na primer, klinično testiranje novih zdravil), ki jih je mogoče izvajati le s predhodnim dovoljenjem subjektov. Zakon 105-85 dejansko določa, da za poskuse (bojnih) bioloških ali kemičnih sredstev na ljudeh niti obrambni minister ne more dati soglasja. Za npr. testiranje novih zdravil določa za vojsko enaka pravila, kot veljajo za civilno testiranje, torej, mogoče je le s predhodnim privoljenjem," razloži Alkalaj. 

Teza o chemtrails črpa kredibilnost iz dejstva, da letala puščajo za seboj kondenzacijske sledi. Ampak praktično nemogoče je napovedati, kolikšna bo kondezacija, ali se bo hitro razblinila ali bo dolgo časa ostala na poti letala ali se bo celo razširila v oblak, kar seveda daje osnovo za sum.

Vendar ima − kot mnoge teorije zarote − tudi teza o chemtrails nekaj resničnih osnov. Predvsem v šestdesetih letih so iz letal zares razsipali srebrov jodid ali fino zdrobljeno sol. Šlo je za poskuse t. i. "sejanja v oblake" (cloud seeding): s stresanjem kondenzacijskih jeder v oblake naj bi sprožili dež ter tako "izpraznili" oblak, kjer bi hoteli. Tako bi, na primer, lahko sprožili močno deževje iz oblakov nastajajoče tropske depresije ter s tem preprečili, da bi se razvila v orkan. Žal metoda ni nikoli predvidljivo delovala, zato orkanov tudi danes ne moremo ustaviti "v kali" in poskuse s "sejanjem v oblake" so skoraj v celoti opustili.

V medijih se je znašla tudi zgodba, da je član predstavniškega doma ameriškega Kongresa Denis Kuchinich leta 2001 vložil zakon, ki bi prepovedal "chemtrails", vendar je bil izraz iz besedila hitro odstranjen. Iz tega bi lahko sklepali, da visoka politika dejansko ve za chemtrailse ...

Dejstva so nekoliko drugačna. Predlog zakona HR 2977 sta pripravila ufologa Alfred Webre in Carol Rosin. V zakonu sta hotela preprečiti konspiracijo vojaško-industrijskega kompleksa, omogočiti uporabo "tujih" tehnologij za proizvodnjo "brezplačne" energije (to je tehnologij, ki so jih prinesli obiskovalci z drugih planetov in jih vlada skriva), prepovedati streljanje obiskovalcev z drugih planetov. Predlog zakona sta predala osebju Denisa Kuchinicha in ga prepričala, da so zakon vložili v proceduro brez Kuchinichevega pristanka. Denis Kuchinich je torej naredil napako, ker zakona ni (pravočasno) prebral, predno ga je njegovo osebje vložilo v proceduro pod njegovim imenom. Ko je zakon kočno prebral, se mu je Kuchinich takoj odpovedal. Predlog zakona je bil v celoti opuščen, ko ga je 9. aprila 2002 zavrnil Odbor predstavniškega doma ZDA za znanost.