Kot razlaga profesor Stellin, se podporni sistem vstavi le bolnikom, ki so tik pred odpovedjo srca. Srce dveletne Neže še danes utripa brez zunanje pomoči, čeprav z zmanjšano zmogljivostjo. Ravnanja ljubljanskih zdravnikov Stellin podrobneje ni želel komentirati. Je pa povedal, da kirurgi, ki so specializirani za operacije odraslih, Neži ne bi smeli vstavljati podpornih sistemov.

Poleg tega indikacije za vstavljanje podpornih sistemov naj ne bi bilo, srčno popuščanje naj bi zato najprej zdravili z zdravili.

Z minimalno invazivno metodo v Padovi operirajo že vsaj 20 let

Stanje otroške kirurgije v Ljubljani je kritično, so za Svet24 potrdili strokovnjaki iz različnih centrov po svetu. UKC Ljubljana sodeluje s številnimi tujimi kirurgi, med katerimi je tudi Italijan Bruno Murzi, za katerega Stellin meni, da ne zna operirati na minimalno invaziven način oziroma operira po starem. To pomeni, da otroku prereže cel prsni koš (sekanje prsne kosti, ki povezuje rebra). Tako v Ljubljani operirajo tudi ostali kirurgi.

Z minimalno invazivno metodo otroka operirajo skozi mali rez ob strani ali drugje, odvisno za kakšno operacijo gre. Po besedah Stellina v njihovi ustanovi vse otroke na tak način operirajo že 20 let.

Pred letom dni naj bi se padovanski kirurgi dogovarjali, da bi prihajali operirat v Ljubljano in učiti slovenske kirurge. Po besedah Stellina je bila urejena vsa potreba dokumentacija, prišli so na ogled v Ljubljano in se pogovarjali s slovenskih srčnim kirurgom Tomislavom Klokočovnikom. Nato od zdravnikov iz UKC Ljubljana ni bilo več glasu.

Padovanski kirurgi so še vedno pripravljeni priti v Ljubljano in uresničiti pred letom dni zastavljeni načrt. Vprašanje je, kdo bo po Nežinem primeru njihov sogovornik.

Direktor pediatrične klinike v Ljubljani Rajko Kenda pravi, da se dogodek z Nežo ni dogajal na pediatrični kliniki, temveč na kirurški, zato njen primer ne sodi v program otroške srčne kirurgije. Program zdravljenja prirojenih srčnih napak je sestavni del otroške in intenzivne terapije. Vsepovsod na svetu otroke s prirojenimi in pridobljenimi srčnimi motnjami zdravijo na istem oddelku, ker tega ni mogoče ločiti. Pa čeprav bi se morda s tem hoteli izogniti odgovornosti.