Kordež piše, da je bil Cimos že sredi devetdesetih v poslovnih težavah, vendar si je takrat nova vodstvena ekipa zadala ambiciozni plan rasti podtjetja in iskanje novih trgov. Po širitivi na Gorenjsko, kjer so zgradili največje proizvodno podjetje, veljalo je tudi za največjega slovenskega dobavitelja avtomobilski industriji, v celoti izvozno usmerjenega, s preko 7.000 zaposlenimi. S kreditiranjem v tistih časih ni bilo težav, saj je bilo poslovanje uspešno.

Kordež tudi naniza podatke bilance stanja in uspeha za Cimos za leto 2011 in jih primerja s podatki iz bilance Atlantic Grupe (AG) s Hrvaške, podjetja, ki je pred časom prevzelo DrogoKolinsko. Po slovenskih merilih je to "tajkunsko" podjetje v večinski lasti g. Tedeschija, medtem ko je Cimos pretežno v državnem lastništvu. Podatki iz bilance stanja so si precej podobni.

Kordež nadalje piše še "Pri AG velik del dolgoročnih sredstev predstavljajo neopredmetena sredstva (vrednost blagovnih znamk, patentov in dobrega imena – nakup podjetij po višji vrednosti od njihovega stvarnega premoženja). Primerljiva je tudi struktura financiranja, saj v obeh primerih predstavljajo posojila okoli 70 % virov, ostalo pa kapital. Če bi gledali samo stvarno premoženje (zemljišča, zgradbe, opremo, zaloge), je situacija v AG pravzaprav slabša, saj imajo pri njih finančnih obveznosti več, kot je vrednost tega premoženja, da imajo torej dolgov več, kot pa je njihovega oprijemljivega premoženja."

Nato se pa vpraša, kako se je lahko znašel Cimos ob podobnih podatkih v težavah glede financiranja in na spisku podjetij, ki jih slovenska vlada mora reševati? Težava naj bi bila v zaostrenih razmerah na trgu, ko dobavitelji želijo imeti krajše plačilne roke (ne 90-dnevne ampak 30-dnevne) in negativen odnos bank. Če bi ob pravem času imeli reprogram kreditov tako kot Atlantic Grupa, po njegovem mnenju uspešno podjetje sploh ne bi zašlo v težave.
Sedaj pa se je zaradi takih vzrokov Cimos znašel na bolniški postelji, podjetje, ki predstavlja kar 1 odstotek ustvarjene dodane vrednosti slovenskega gospodarstva, več kot npr. Revoz. Sedaj naj bi po Kordeževem menju potreboval vsaj 100 milijonov dodatnih finančnih sredstev zaradi padca zaupanja s strani poslovnih partnerjev.

Tovrstno reševanje težav po njegovem mnenju ne more pripeljati do ničesar drugega kot do negativne spirale, da bi bila mera polna, pa se v zadevo vključi še politika. Tipičen primer tovrstnega reševanje težav je po njegovem mnenju tudi NLB. Tu bi se morali usesti za mizo predsednik banke, finančni minister in predsednik vlade ter guverner. Namesto tega je to še vedno predmet debat na vladnih sejah, nadzornih svetih, agencijah in v samem parlamentu ter seveda tudi za vsakim šankom, zaključi Kordež.

Več aktualnih novic:

Istrske pravljice

Livade z novim otroškim igriščem

V Izoli bo dopustovalo več kmetov