12 let suženj predstavlja spomine prej omenjenega Solomona Northupa (Chiwetel Ejiofor) na dolgo in težko obdobje, ki ga je preživel v suženjstvu kljub statusu svobodnega temnopoltega človeka v zvezni državi New York v predabolicionističnem obdobju, kar naj bi mu omogočalo enakopravnost s preostalim belopoltim prebivalstvom. Solomona odpeljejo v eno izmed južnih konfederacijskih ameriških zveznih držav, kjer je trgovina s temnopoltimi bila vsakdanjik. Njegovo dolgoletno trpljenje se šele začne in mukotrpno delo na bombažnih poljih ter večkratno menjavanje lastnikov ne kaže, da bi se rešil tega nezasluženega pekla. Šele srečanje z naključnim človekom, ki naj bi razumel njegovo situacijo, spremeni tok žalostne zgodbe.

Ne smejo pozabiti

Režiser Steve McQueen se je s svojim tretjim celovečercem prebil v središče kolektivne čustvenosti, iz katere tako močno preveva želja po moralnem kaznovanju Američanov za njihove pretekle (in sedanje) nepravičnosti zoper temnopolte sužnje, ki so dolgo obdobje trpeli v neznosnih okoliščinah. Lotil se je ameriške družbe, njene preteklosti in njene nekaznovanosti. Postavljeni smo pred zaključkom njegove trilogije (pred 12 let suženj sta tu mišljena Lakota in Sramota), iz katere izhaja zahteva po kesanju, ki pa tokrat ni zgolj uperjena proti ZDA, temveč proti celotnemu svetu, saj za vse krutosti je potrebno kaznovanje in priznavanje krivde. Morda pa smo pred dejstvom, da je le temnopolti Britanec tisti, ki bi si upal tovrstne poteze (četudi njegova domovina nosi velik delež krivde za kasnejše posledice s sužnji v ZDA). Morda pa je le moderno ustvarjati filme po resničnih dogodkih, ki so zapolnjeni z močnimi čustvi in nepojmljivimi dogodki.

Režiser je dejansko prejel veliko podporo, da si je lahko privoščil in uporabil zelo barvito in kakovostno igralsko zasedbo, vendar omembe vredna sta le dva: Chiwetel Ejiofor in Michael Fassbender. Prvi nas je nedvomno ponesel s seboj v kruto preživljanje 12 let v vlogi sužnja Solomona ter naknadno vdajo v neobvladljivo usodo temnopoltega človeka ameriške dežele devetnajstega stoletja. Fassbender pa je v vlogi okrutnega veleposestnika prikazal pravi obraz južnjaškega duha, ki je še danes prisoten in zgolj pritrjuje še prisotni rasistični drži prisotni v številnih zveznih državah tako zelo liberalne države.

Ne smemo pa mi pozabiti, da film navsezadnje nas toliko ne more presenetiti in "ujeti", saj o zgodbah o suženjstvu in nekorektnosti do temnopoltih v različnih obdobjih kratke ameriške zgodovine smo velikokrat brali ali slišali, medtem ko filmov na tematiko je bilo posnetih kar precej. Hkrati pa je tu še dejstvo nekakšne eksotičnosti, ki je vezana na tematiko ameriškega suženjstva in abolicionizma, kar nam Slovencem ne pomeni veliko, saj nismo ničesar podobnega doživeli in stvar se je dogajala daleč stan na oni strani luže.

12 let suženj je prejel kar 9 nominacij za oskarje in enega zlatega globusa za najboljšo dramo. Morda za ameriško javnost je zalogaj zaslužen, vendar menim, da je res pričakovan za njihov družbeni kontekst, saj spet ni tak izdelek, ki bi izstopal. Navsezadnje je zgolj filmska adaptacija poznane zgodbe, kar pokaže na trenutno stanje holivuda: brez navdiha in ekzemplarnih zgodb.