»Slovenci smo še edini, ki smo ostali v SFRJ«

Pogovor z Borisom Popovičem, županom Mestne občine Koper (1. del)

Z Borisom Popovičem smo se pogovarjali na dan koprskega občinskega praznika. Pogovor smo posneli v sobi zraven njegove pisarne. Prostor je okusno in moderno opremljen, daje občutek sproščenosti. Tudi župan je bil sproščen in dobre volje. Ne nosi kravate in deluje spočito, čeprav velja za velikega deloholika. Ko se pogovor prične, se Popovič v trenutku zresni in zamisli. Odgovarja prepričljivo in umirjeno. Precej drugače kot smo ga bili vajeni. Šele kasneje, ob bolj političnih vprašanjih, se razživi in spremeni se tudi višina njegovega glasu. Borisa Popoviča smo želeli predstaviti kot človeka, kot župana in kot politika. Skozi te tri sklope se vrstijo vprašanja. Intervju bomo objavili v dveh delih, danes objavljamo prvi del, jutri pa drugi.

za v clanek prva dejan in popo

Gospod župan, kaj vam pomeni Koper? Se identificirate z njim?

Koper je moje rodno mesto. Jasno, da ga imam najraje. Tudi zaradi tega, ker me praktično vsi spomini vežejo na Koper, na pokojnega očeta, pa na družino in tudi na moje otroke. Ne bom rekel, da poznam praktično vse ljudi v Kopru, ampak veliko večino pa poznam, prav tako oni mene. Živimo skupaj in v sožitju. Mislim, da se Koper lepo doživlja, občuti. To je zelo multietnično mesto, v njem živijo različni narodi, narodnosti. Pretok prebivalstva, ne samo domačega, ampak tudi tujega, je precej velik. Tako poslovno kakor tudi turistično zadnje čase. Kar je meni absolutno všeč, saj se rad pogovarjam z ljudmi, ki različno razmišljajo, ki imajo različne interese, kajti to nas vse skupaj samo bogati. Koper je tudi dvojezično območje in ko vso to različnost in pestrost zmešamo, ugotovimo, da ni lahko najti takšnega mesta, kot je Koper. Morje, pristanišče, bližina Italije, Hrvaške... Vse je zelo blizu in nekako vse skupaj ustvarja to, kar Koper je.

Kakšni so vaši prvi spomini na Koper? Domnevam, da vas politika kot mladega človeka ni zanimala. Ali ste pač kdaj razmišljali tudi o tem?

Ne, kje pa, absolutno ne! Ne samo v mladosti, tudi kasneje ne. Politika je bila zadnja stvar. To je prišlo potem kar naenkrat, po nekem spletu okoliščin. Razmere v našem mestu so bile nevzdržne. Žal mi je bilo, da ni bilo nobenega napredka. Že na prvi pogled se jasno vidi, da je napredek še kako možen, in to smo tudi v poznejših letih dokazali. Drugače pa me v mladosti politika niti slučajno ni zanimala, nikoli! Kot otroka me je zanimal šport, nogomet in podobno. Igra in igrišče, potem kasneje delo in ostale aktivnosti. V tistem času, ko sem postal oziroma ko sem kandidiral za župana, sem bil mlad, perspektiven podjetnik, vrhunski športnik mednarodnega razreda.

Avtomobilist, kajne?

Da, državni prvak v kartingu, reliju itn. Vsekakor nisem bil zadovoljen z razvojem, ki smo ga bili deležni v tistem času. Preden sem vstopil v koprsko politiko nisem niti vedel kdo so ministri, mogoče sem vedel za predsednika države tako kot vsi drugi, ampak nič kaj posebno drugega, kajti te stvari me pač niso veselile. Sčasoma sem ugotovil, da Koper enostavno nima razvitega turizma, da turistov ni, da jih ni bilo.

To je bilo še preden ste kandidirali?

Da, da. Ogromen pretok tujcev je bil na našem obalnem območju, ampak v Kopru ne, vse je šlo mimo nas. Ali v Istro in naprej na Hrvaško, ali pa sosednjo Izolo, Piran, Portorož. Tudi mi kot mladi ljudje smo včasih hodili za vikende, torej zlasti v petek in soboto, v Izolo, Portorož ali Piran, v diskoteke kot tudi v lokale. Mamice z vozički prav tako, sicer v dnevnem času, ampak vseeno. Ali v Izolo ali v Piran in Portorož. V Kopru nismo imeli nobenih promenad ali česa podobnega. Ničesar. In ko je potem prišel čas, smo rekli temu konec. Zgodilo se je to, da sem kandidiral za župana, zmagal in Koper se je začel končno spreminjati.

 popo fotka dva prava

Koliko vam je še ostalo ljubezni do hitrosti? Kakšen voznik ste, spoštujete prometne predpise?

Poskušam se jih držati. Predvsem vozim racionalno in normalno, primerno okolju, stanju ceste in prometa. Kar se pa tiče dirk, sem velik ljubitelj hitrosti. Sam se tekem ne udeležujem več, prisoten sem kot gledalec. Ljubezen do motošporta mi je ostala. Tudi moja dva sina usmerjam vanj, čeprav oba trenirata tudi nogomet. V avtomotošport ju usmerjam, ker mislim, da je dosti bolj pametno in dosti bolj varno, da se tam naučita voziti, da se tam sprostita in da odvečno energijo pustita tam na pisti, kjer je neprimerno bolj varno. Čeprav kdo misli drugače, je absolutno bolj varno voziti hitro na dirki ali pa na pisti, kakor pa voziti brezglavo na cesti. Imam osebno izkušnjo glede tega. Kajti kot mlad fant sem imel to željo po pisti v sebi in ko mi je oče prepovedal dirkanje, sem vozil neprimerno po cestah. Prav to mi je pomagalo, da svojim otrokom in vsem ostalim v naši občini in državi ne želim, da bi se obnašali tako, kot sem se jaz. Zato jim proskušam nuditi tudi ustrezne pogoje za tako sprostitev.

Preidimo na področje vašega dela. Kaj menite o logističnem projektu in razvoju pristanišča Koper?

Luka Koper dela dobro in je nek motor razvoja v našem mestu, ali vsaj dobrega življenja. Treba jo bo intenzivno razvijati naprej in lokalna skupnost bi morala imeti večji vpliv na njen razvoj. Če bi lokalna skupnost doslej imela večji vpliv, bi se v zadnjih desetih letih Luka Koper boljše razvijala kot se je. Prostorski načrt, ki ga je sprejela prejšnja vlada na silo, nima nobene veze z realnim pričakovanjem in ne bo nikoli v resnici zaživel. Spet so plačali tri ali štiri milijone evrov za nekaj, kar nima zveze z realnostjo. Mi smo proti, ker ni usklajen z nami. Luka Koper na takšen način nima nobene perspektive. Pač dela, ker dela tako, kot dela, ampak niti slučajno pa ne dela toliko, kot bi lahko delala, če bi bila usklajena z lokalno skupnostjo.

Pa potniški terminal v pristanišču, kdaj ga lahko pričakujemo?

Za potniški terminal ni nobenega pravega navdušenja iz strani vlade. Vsakokratna opozicija kritizira vlado, kako nič ne podpira, ampak čim postanejo vladajoči tudi oni, pozabijo na vse skupaj. Vse kar delamo, delamo mi tu v Kopru. Vsako leto gremo na glavni sejem za potniške ladje v Miami in pripeljemo sem zelo pomembne ljudi. Letos nam je uspelo pripeljati podpredsednika največje ladjarske družbe na svetu Carnival; bil je tukaj in najvišji rang politika, ki ga je sprejel, je bil župan mestne občine Koper. To se nam dogaja vedno znova in je smešno. Najmanj kar bi bilo primerno, je to, da bi gosta sprejel minister, kajti v drugih državah tega človeka sprejemajo premieri ali pa vsaj ministri. Tukaj pa ga lahko le župan občine ki ima 53.000 prebivalcev. Država ne more pričakovat, da se bo Luka Koper kar razraščala in nam delala težave, onesnaževala prostor in zrak, da pa za mesto ne bomo predvideli niti enega priveza..

Kaj pa projekta svetilnika oziroma hotela. Še razmišljate o tem?

Seveda. Imamo tudi kar nekaj investitorjev, ki so pripravljeni vložiti sredstva, ampak niti do razpisov ne moremo priti. Dejstvo je, da nimamo prostorskih aktov in mislim, da se to ne bo spremenilo prav hitro. Vsaj tako kaže zadnje čase.

Kateri projekti so še v planu do zaključka vašega mandata, za katere lahko rečete da so realni, da jih gospodarska kriza ne bo mogla ustaviti?

Realnih projektov je ogromno, veliki so in pomembni za Koper, za našo regijo in za celo državo, celo za ta del Evrope. Ampak so tudi težko izvedljivi v sedanji ekonomski situaciji. Bonifiko, športni park bomo dokončali, obnovili bomo obstoječi ribiški pomol, pa promenade okrog njega, potem bomo nadaljevali z dograditvijo komunalne infrastrukture tam, kjer še manjka. Uredili bomo probleme s smetmi, na tak ali drugačen način bomo slejkoprej uspeli, dejstvo pa je, da nas bo stalo ogromno. Projektov in programov je še kar nekaj. Tudi še kakšno stanovanje bomo naredili, mislim na neprofitna najemniška stanovanja, za občane, ki jih nujno potrebujejo. Mogoče bomo renovirali še kakšen športni objekt, šolo ali vrtec.

Si upate napovedati, kdaj bo železniška povezava med Koprom pa Trstom?

Vsakokoratna vlada obsodi ta projekt na državno veleizdajo, tako da dokler bodo take vlade, je ne bo.

  popo fotka tri prava

Je za vas kakšna razlika, ali je vlada desnosredinska ali levosredinska? Če vas prav razumem, je pravzaprav vseeno.

Tako je bilo. Prva vlada, ko sem bil na lokalni oblasti, je bila LDS-ova in je absolutno delovala proti meni kot županu, nas na vsakem možnem koraku načrtno zavirala. A smo vseeno beležili zelo dobre rezultate, se vseeno razvijali zelo dobro. Kljub priporom in hišnim preiskavam smo s tisto energijo, ki smo jo imeli, naredili kar velike korake. Potem je prišla desnosredinska vlada, ko smo imeli mogoče malo več miru, ampak spet nismo dobili posluha za nek večji razvoj, večji preboj. Koalicija je delovala tako, kot je pač delovala. Nisi se mogel prebiti skozi birokracijo. Če si na enem ministrstvu dobil zeleno luč, je na drugem nisi. Če si dobil od ministra zeleno luč, je na drugem ali tretjem nivoju nisi dobil. Kajti ogromno ljudi je v sistemu, ki niso lojalni obstoječi vladi, stranki ali koaliciji, zato zavirajo procese. Tako da smo tudi v času prve Janševe vlade imeli iste probleme kot prej, mogoče ne z vrha, ampak malo nižje, tako da je bilo v bistvu za nas identično. Potem je prišla vlada skrajne levice, ki je vrgla gospodarstvo iz tečajev. V treh letih se ni naredilo čisto nič. To je bila najhujša vlada, ki je bila hendicap za našo državo. Mislim, da se bo Slovenija zelo težko izvlekla iz tega kar se je zgodilo v teh treh letih. Mislim tudi, da to kar danes počne Janševa vlada, ni dovolj. Rabimo še drugačne prijeme, malo več poudarka na tujih investitorjih.

Kako močno se čuti finančna kriza v Kopru? Kaj pomeni to za vaše načrte, se boste čemu odrekli, bo potrebno najti druge vire financiranja?

Kriza se zdaj že absolutno občuti. Prve dve leti ne, ker smo pač vzeli kredit, kolikor smo pač lahko, še nekaj bi ga lahko, ampak vidimo, da v državi vse stagnira, da se nič ne dela. Marsikoga je strah in ne vem, kaj bo jutri. Tudi mi na občini nismo najbolj optimistični, vsaj ne v kratkoročnem obdobju.

Koliko je občina dejansko zadolžena? Preveč?

Ne ne, čeprav se sliši, piše, kako je občina Koper najbolj zadolžena občina v državi. Ampak pri nas se za vsak kredit ali lizing jasno ve, zakaj smo ga vzeli, in kaj smo naredili v tem času. Zaradi tega ni bilo posebej čutiti krize v naši občini. Naša letna anuiteta za vse te kredite in lizinge je 2,5 milijona evrov. Samo na področju smeti, kjer nam država ne dovoli povišati cene za odvoz smeti, beležimo 3,2 milijona evrov izgube na letni ravni. Se pravi 700 tisoč evrov več, kot so vsi krediti. Smo zadolženi, nismo pa prezadolženi. To je velika razlika. Če bi bili prezadolženi, bi imeli težavo. Mi nimamo težav s krediti in leasingi, mi imamo težavo z državo, ki nenormalno, nelogično razmišlja. Bil sem prepričan, da bo z novo vlado čez noč bolje. Da bo to spremenila, da bo odmrznila cene, ker za odlagališča in vse ostalo veljajo trže cene. Za pobiranje smeti in za nas, ki imamo zahtevek do prebivalstva, pa so cene zamrznjene. To je nemogoča situacija, zato sem bil prepričan, da ta vlada bolj racionalno in logično razmišlja, da bo kaj naredila.

In je kaj naredila?

Podaljšali so zamrznitev za nadalnjih šest mesecev! Najmanj. In zdaj imamo lahko tudi probleme. Po zakonu ne bi smeli subvencionirati smeti. Pri pravnikih sem se pozanimal kaj narediti? Če lahko dvignem cene? Ne, ne smeš, so mi rekli. Okej, ne smemo. Denar, ki ga dobimo od občanov nam zadostuje v toliko, da lahko poberemo smeti in jih odpeljemo na določeno mesto in jih pustimo tam. Lahko jih pustimo tukaj ali pa peljemo v Ljubljano pred parlament? Ne, ne smete, ker boste pač plačali kazen in tako naprej. Kaj moramo narediti, sem jih vprašal. Odgovor je bil: »morate subvencionirati«. Ne smemo subvencionirati in obenem moramo subvencionirati, saj smo smeti dolžni odpeljati... To je nelogično in Slovenija je polna nekih neumnih zakonov. Vsaka posamezna opcija se hvali, koliko zakonov je spremenila, naredila ali sprejela nove –200 ali 300 zakonov. To je nenormalna, smešna država.

 popo fotka 4 prava

Kako pa ocenjujete ukrepe s katerimi se ta vlada namerava lotiti gospodarske krize?

Mislim, da so preveč radikalni na eni strani in premalo radikalni na drugi. Nikjer, v nobenem programu, nikjer nisem zasledil, da bodo znižali plače za 15 odstotkov. Niti v programu 10+100, ki sem ga jaz podpiral, to nikjer ne piše. Moj program je bil neprimerno bolj radikalen. A sem rekel, podprli bomo SDS-jev program, ki je od vseh programov najbolj radikalen, ker sem vedel, da je potrebno bolj radikalno poseči, tako v javno upravo kot v vse ostalo. Znižati vsem plačo za 15 odstotkov ni rešitev. Nekateri imajo kredite, imajo določene odhodke, ki so pač že planirani vnaprej. Če ti kar naenkrat za 15 odstotkov znižaš plačo, je to boleče. Ne za vse, za marsikoga pa. Potem pridejo sindikati. Gremo, ampak proporcionalno, se pravi tisti, ki imajo večje plače, izgubijo še več, tisti, ki imajo nižje, pa manj, kar je spet zgrešeno. Mislim, da bi bilo treba te ljudi, ki ne delajo, ki se zafrkavajo, ki blokirajo našo državo vsa ta leta, nagnati iz javne uprave, ne pa, da jih še naprej plačujemo!

Vi bi jih kar odpustili?

Jaz bi jih poslal domov! V službo vzameš tiste, ki jih res nujno rabiš, tiste, ki bodo delali. Ker res ne vem, kaj počne 1500, 1800 ljudi na okolju in prostoru. Mi lahko poveste, kaj delajo ti ljudje? Saj ni problem v plačah – lahko jih plačaš, kolikor hočeš, nikoli jih ne boš plačal tako malo, kot oni malo delajo! V tem je težava. In teh 15 odstotkov nič ne pomaga. In krivično je do tistih, ki delajo, ki si zaslužijo plačo. Pa jim jo znižaš za 15 odstotkov, namesto da bi jim jo zvišal za 15 odstotkov! Tu je problem, to je narobe. Tiste, ki ne delajo, bi enostavno poslal domov. Kar naenkrat bi tako en kup ljudi odpadlo, en kup ročnih zavor bi odpadlo čez noč in to bi bilo pravilno. Preko socialnih transferijev bi jim plačal neto plačo, pol leta polno, potem pol leta 80 odstotkov in naslednje leto 50 odstotkov. In konec. Morajo se znajti v dveh letih. Istočasno bi drastično znižal davke, tako, da lahko ljudje danes s svojim delom in trudom tudi zaslužijo. Da lahko odprejo lokal, brivnico, česalnico, karkoli, prodajajo spominčke, sladoled, delajo sladkor na plački, popravljajo čevlje, dežnike... In za te ljudi, ki bi šli domov, bi dobili podjetniki, če jih vzamejo v službo, neke posebne ugodnosti.

Iz vaših besed ves čas veje velika želja po spreminjanju stvari. Iščete še kakšen večji izziv?

Že takrat, ko sem postal župan, sem se moral veliko stvari naučiti. Imel sem jasno namero glede politike in sem tudi nastopil s stranko Slovenija je naša. Nobenega problema nimam s tem, da bi se bal biti premier, da ne bi prenesel takšne odgovornosti ali kaj podobnega. Ravno obratno; jaz sem prepričan, da bi bil dober premier, da bi znal voditi to državo, vendar pa to enostavno ni možno. Tudi zdaj sem ustanovil svojo stranko, ker sem pač mislil, da bo toliko nezadovoljstva v naši državi, da bo vsak, s komer sem govoril in se je z mano strinjal, tudi podprl idejo. Župani mestnih občin, kolegi, podjetniki in tako naprej so se vsi strinjali z mano, ampak potem nenadoma ni bil več pravi moment, priključili so se levim ali desnim. Vsi so šli v neke bolj »utečene stranke«, ki bodo 100 odstotno prišle v parlament, bodisi kot vladne, bodisi kot opozicijske. In to je naš problem, to je naša problematika. Mi si ne upamo, ker nas je strah. To je težava. Jaz si upam, ampak kot vidite, nima smisla. Tudi jaz sem se potem rajši zmenil z nekom, čigar program me je najbolj prepričal, je bil vsaj najbližji našemu. Ne pa iz ideoloških vzgibov, ker se tega pač ne gre. Nočem, da me kdo tako ali drugače označuje za levega ali desnega. Jaz NOB zelo spoštujem, moj tata je bil partizan, dvakrat ranjen. On je celo streljal, ne samo, da je bil partizan kot marsikdo. Vsi so bili neki borci, ampak streljal ni pa nihče. Hišo moje mame so fašisti zažgali, ko je imela štiri leta. V Volčji Dragi, pri Novi Gorici pri Šempetru, kjer je doma tudi bivši premier. Tisti, ki se ni odločil, ki ni razumel, kaj pomeni biti premier. Premier je tisti, ki se odloča. Ne pa tisti, ki se ne odloča. Absolutno nočem biti na desni strani, nočem pa biti niti tako na levi, da zavrem razvoj cele države. Če jaz nisem obremenjen z letom 1945, pomislite, koliko so moji otroci neobremenjeni s tem, kaj šele potem njihovi otroci in tako naprej. Tega enostavno ne smemo delati, to je zgrešeno. Smo Slovenci in treba je delati za to državo!

Deli novico: